Še smo pod vtisom srečanja papeža
Frančiška in ruskega patriarha Cirila na Kubi. Praktično v vseh
medijih se pojavlja označba, da je srečanje bilo „zgodovinsko“.
Upravičeno. Bilo je zgodovinsko. Toda malokje povejo, kaj točno je
zgodovinskega. Precej pišejo o Rusiji in ruskem pravoslavju, malokje
pa opozorijo na bizantinsko krščanstvo, katerega dedič je rusko
pravoslavje. Omenja se Moskva kot „tretji Rim“, vendar je Moskva
„tretji Rim“ le, v kolikor je Carigrado „drugi Rim“. Iz
kakšnih medijskih naslovov je celo sklepati, kakor da sta se l. 1054
razšla ruski patriarh in rimski papež, pa je takrat rusko
krščanstvo obstajalo komaj nekaj desetletij, Rusija pa ima svojega
patriarha šele od XVI. stoletja.
|
Papež Frančišek in ruski patriarh Kirill (Ciril) med podpisom skupne izjave 12. februarja 2016 na Kubi |
Da bi bila slika bistrejša, podajam
hitro kroniko dogodkov, ki so pripeljali do razkola med vzhodnim in
zahodnim krščanstvom (ves slikovni material je iz Wikipedije). Moskva v
tej kroniki, kot boste videli, nastopi čisto na koncu. Protagonista sta Carigrad in Rim. Pri izbiri
glavnih dogodkov in razdelitvi časovnice sem se v glavnem naslonil
na predavanja jezuita in cerkvenega zgodovinarja Marcela Chappina.
Njegova predavanja o zgodovini „vzhodnega razkola“ sem poslušal
na rimski Gregoriani pred 25 leti. (Nasvet študentom: po opravljenem
izpitu ne mečite vstran zapiskov!)
ROJSTVO IN MOČ „NOVEGA RIMA“
36 Po izročilu naj bi tega leta
apostol Andrej, brat apostola Petra, prispel v ribiško vas Bizanc na
Bosporju. Tam ustanovi skupnost verujočih, po dveh letih pa krene
oznanjevati evangelij globlje v grške pokrajine. Bizanc, ki tri
stoletja kasneje postane Carigrad, se naslanja na apostola Andreja
tako, kot se Rim naslanja na apostola Petra.
315 V to leto je datiran dokument Donatio Constantini, v katerem cesar Konstantin rimskemu papežu podeljuje oblast nad ostalimi škofi in nad cesarjem samim. S tem dokumentom je od srednjega veka naprej katoliška stran dokazovala pravoslavni, da ima Rim absolutni primat nad ostalimi cerkvami. Danes tudi katoliška stran priznava, da je dokument lažen in da Konstantin ni nikoli napisal česa podobnega.
330 Rimski cesar Konstantin na
Bosporju na lokaciji mesteca Bizanc slovesno odpre novo mesto
Konstantinopoli (kasneje po slovansko imenovano Carigrad, po turško
pa Istanbul). Mesto postane „Novi Rim“, se pravi, vodilno mesto v
vzhodnem, t.j. „grškem“, delu Rimskega cesarstva.
350 Po l. 350 se v Cerkvi tudi
efektivno uveljavi primat rimskega škofa – papeža. On je prvi med
vsemi ostalimi škofi in patriarhi. To mu priznajo tudi vzhodni
škofje.
381 Na carigrajskem koncilu je
carigrajskemu škofu podeljen naziv „patriarh“. Dogovorjeno je
tudi, da je carigrajski patriarh takoj za rimskim, saj je tudi
politično Carigrad takoj za Rimom. Temu se je upiral aleksandrijski
patriarh, saj se je do takrat po cerkveni liniji Aleksandrija
pojmovala kot druga za Rimom. Poleg tega Rim tega koncila in s tem
naziva „carigrajski patriarh“ ne prizna.
|
Delitev Rimskega cesarstva na vzhodni in zahodni del l. 395 |
395 Rimsko cesarstvo se
politično razdeli na vzhodni in zahodni del. Meja med Vzhodom in
Zahodom je na reki Drini, ki je še danes približna meja med
bizantinsko (pravoslavno) in latinsko (katoliško) Evropo. Nekoč
ribiška vas Bizanc, zdaj metropola Konstantinopel, postane
prestolnica vzhodnega dela Rimskega cesarstva.
ČAS EDINOSTI IN OBČASNIH NAPETOSTI
(do 800)
451 Kalcedonski koncil. Papež
sprejem 27 kanonov koncila, ne sprejme pa 28. kanona, ki odreja naziv
patriarhat tako za Carigrad kot za Jeruzalem.
476 Konec zahodnega dela
Rimskega cesarstva. Germanski vojskovodja Odoaker krono zadnjega
(zahodno) rimskega cesarja izročil bizantinskemu cesarju. Carigrad
po politični liniji zdaj sam nadaljuje zgodbo Rimskega cesarstva.
Uradno se bizantinski cesar imenuje „kralj in cesar Rimljanov“.
484 Prvi cerkveni razkol med
Rimom in Carigradom. Rimski papež Feliks III. izobči carigrajskega
patriarha Ahacija iz pravnih razlogov, ker se je slednji vtikal v
zadeve drugih patriarhatov in poskušal po svoje reševati problem
monofizitizma. Ahacij ima podporo carigrajskega cesarja in ne sprejme
papeževega izobčenja. Razkol traja do l. 519.
547 Ponižanje papeža Vigilija.
Bizantinski cesar, ki se redno vtika v cerkvene zadeve in rad
upravlja z vzhodnimi škofi, rimskega papeža Vigilija prisili v
podpis nekaterih dokumentov in ga osem let zadržuje v Carigradu.
584 Carigrajski patriarhat sam
sebe razglasi za „ekumenskega“, kar se razume kot „vodilnega“ med vzhodnimi patriarhati.
Vedimo, da je to čas, ko politična moč Carigrada oz. bizantinsko
cesarstvo sega od severne Italije do Perzije, od Črnega morja do
današnjega Sudana. Pokorna sta mu tudi današnji severni Maroko in
južna Španija.
|
6. stoletje: Bizantinsko cesarstvo na vrhuncu |
637 Muslimani iz rok Bizanca
iztrgajo Jeruzalem in ga zavzamejo. Jeruzalemski patriarh Sofronij
pri kalifu doseže, da muslimani pustijo baziliko Svetega groba
nedotaknjeno in na uporabo kristjanom.
655 Mučeniška smrt papeža
Martina I.. Carigrajski cesar Konstans II. naroči svojim enotam iz
Ravenne ugrabitev rimskega papeža Martina in ga v Carigradu obsodi
na smrt zaradi veleizdaje, ker naj bi muslimanskim Saracenom dajal
denar. Papeža pol golega vodijo skozi Carigrad in izženejo na Krim,
kjer umre. Kasneje tako vzhodna kot zahodna Cerkev priznata njegovo
nedolžnost in ga slavita kot svetnika in mučenca.
674 Muslimani pod vodstvom kalifa Muavija
pokušajo prvič osvojiti Carigrad.
727 Carigrad ima ozemlja tudi v
Italiji (Ravenna, južna Italija, Sicilija), kar se večkrat izkaže
za kočljivo. Ko npr. l. 727 bizantinski cesar Leon III. dvigne
davke, rimski papež Gregorij II. naščuva italijanske podložnike k
uporu. Cesar je namreč zaradi razprave o čaščenju ikon in ker je
ikone hotel prepovedati, že poprej hotel papeža, branitelja ikon,
odstaviti.
750 Po tem letu se papež vse
manj ozira na Carigrad in se vse bolj naslanja na Franke. Rivalstvo
med Carigradom in Rimom se zdaj kaže še v rivalstvu med Carigradom
in germanskim delom Evrope. V del te zgodbe sto let kasneje spada
tudi delovanje „grških“ bratov Cirila in Metoda med Slovani
„globoko preko Drine“ oz. „nemška“ zla reakcija nanju.
ČAS NARAŠČAJOČEGA NEZAUPANJA IN
KONFLIKTOV (800-1054)
800 Med obredi v kapelah na
dvoru frankovskega kralja in cesarja Karla Velikega molijo
veroizpoved, ki vključuje znameniti „Filioque“.
Nicejsko-carigrajska veroizpoved, pravi da Sveti Duh izhaja iz Očeta;
da bi izhajal tudi iz Sina (lat „Filioque“), ne omenja. Vendar so
ponekod na Zahodu (najprej v Španiji), da bi poudarili Kristusovo
božjo naravo, že v 6. stoletju začeli dodajati, da Sveti Duh
izhaja tudi iz Sina. Ta „dodatek“ k veroizpovedi vse bolj
vznemirja in jezi krščanski Vzhod.
808 V Betlehemu pride do
nemirov, ker „latinski menihi“ (t.j. Rimu pokorni) v veroizpovedi
uporabljajo „Filioque“.
810 Papež Leon III. meni, da
„Filioque“ sicer ni dogmatično sporen, a da ga je bolje ne
uporabljati v bogoslužju.
858 Fotij postane patriarh v
Carigradu. Papeževi delegati ga potrdijo, vendar ga nato papež
Nikolaj I. ne potrdi. Fotij ne odstopi pač pa izobči papeža. Pride
do razkola med Carigradom in Rimom. Carigrajski cesar najprej odstavi
Fotija, vendar je l. 877 Fotij spet izvoljen za patriarha. Tokrat ga
papež prizna. Fotijev razkol danes razumemo kot „generalko“ za
kasnejši dokončni razkol.
870 Potem ko so prejeli vero s
strani carigrajskih misijonarjev, so se Bolgari pod vodstvo kneza
Borisa za kratko obdobje naslonili na Rim. L. 870 se Bolgari vrnejo v
naročje Carigrada. Nihanje med Vzhodom in Zahodom je še danes
značilno za narode v pasu od Balkana do Baltika. Trenutna vojna v
Ukrajini je žalostni dokaz za to.
879 Bizantinski cesar Bazilij I.
zagovarja „teorijo pentarhije“, po kateri je Cerkev utemeljena na
petih patriarhatih (Rim, Aleksandrija, Antiohija, Jeruzalem in
Carigrad). Po tej teoriji Rim nima primata, temveč Cerkev vodi
„kolektiv petih“.
906 Bizantinski cesar Leon VI.
se četrtič poroči ter s tem očitno in samovoljno krši cerkvene
moralne in pravne predpise.
962 Saški vojvoda ter nemški
in italijanski kralj Oton I. ustanovi Sveto rimsko cesarstvo (Sacrum
Romanum Imperium), ki obsega celotno srednjo Evropo. Poleg vzhodnega
imamo po pol tisočletja zdaj spet tudi stabilni lik zahodnega
„rimskega“ cesarja. A vzhodno bizantinsko cesarstvo se zaradi
muslimanske ekspanzije že krči.
988 Rusi sprejmejo krščansko
vero. Takoj se navežejo na Carigrad, ne na Rim. Izročilo pravi, da
jim je Carigrad ljubši od Rima zaradi lepote bizantinskega
bogoslužja.
|
Bizantinska bazilika sv. Apolinarija in Classe v Ravenni |
1000 Po l. 1000 se na jug
Italije začnejo priseljevati Normani. Hitro pridejo v konflikt z
Bizantinci, ki so tam gospodarji. Kasneje Rim podpre nastanek
normanskih držav na bizantinskih teritorijih. Sledijo
bizantinsko-normanske vojne.
1013 „Filioque“ je na željo
zahodnega cesarja v Rimu v redni liturgični rabi.
RAZKOL, POGLOBITEV RAZKOLA, POSKUSI
SPRAVE (1054-1472)
1054 Teološko vprašanje o
„Filioque“ (t.j. vprašanje o izhajanju Svetega Duha), različno
pojmovanje papeževega primata in sploh hierarhičnosti v Cerkvi,
različnosti med „grškim“ in „latinskim“ načinom razmišljanja, nakopičena politična in ozemeljska nesoglasja med
Bizancem in Rimom, zavezništvo Rima z Normani, prepoved latinskega
bogoslužja v Carigradu, trma in nesposobnost za dialog ter tudi
osebni spor med carigrajskim patriarhom Mihaelom Cerularijem in
kardinalom Humbertom,... vse to l. 1054 pripelje do velikega razkola
med krščanskim Vzhodom in krščanskim Zahodom. Bizantinski cesar
je še hotel spravo z Rimom, vendar ni imel vpliva. 16. julija 1054
kardinal Humbert v imenu papeža, ki pa je medtem že umrl, izobči
carigrajskega patriarha. Carigrajski patriarh pa izobči rimskega
papeža. Obojestranska izobčenja so bila dokončno preklicana šele
l. 1965.
|
Verski zemljevid Evrope po razkolu l. 1054 |
1075 Papež Gregorij VII. izda dokument Dictatus papae, po katerem ima papež praktično neomejeno oblast nad Cerkvijo in nad cesarji. Pravoslavni svet še danes kot pogoj za združitev s katolištvom zahteva, da se slednje izrecno odpove temu dokumentu.
1099 Zavzetje Jeruzalema s
strani krščanskih armad med prvo križarsko vojno in pokol
muslimanov v mestu. Zahodne sile vojaško sodelujejo z Bizantinci
proti skupnemu islamskemu nasprotniku.
1107 Ker križarji v Jeruzalemu
vzpostavijo latinski patriarhat, jeruzalemski pravoslavni patriarh
zbeži v Carigrad (podobno kot pred križarji zbeži tudi antiohijski patriarh). Od tam se njegov naslednik v Jeruzalem vrne šele
l. 1187.
1204 Spočetka razkol nima
posebnega vpliva na življenje povprečnega kristjana. Zadeve se
začnejo spreminjati, ko verski razkol preraste v političnega in
vojaškega. Odločilna v tem smislu je IV. križarska vojna. Sklicana
je bila z namenom boja proti muslimanskim Saracenom, a končala se je
s tridnevnevnim ropanjem Carigrada in s pokolom Carigrajčanov s
strani „latinskih“ križarjev l. 1204. Krvoločna in plena željna
križarska soldateska pobije skoraj vse moške v Carigradu, posiljuje
ženske (tudi nune), na koncu pa preživele ženske in otroke proda
Turkom za sužnje. Izropajo tudi baziliko Svete Sofije. Na patriarhov
prestol francoski križarji posadijo pijano prostitutko.
1215
Četrti lateranski koncil. Dela se na celjenju ran po razkolu.
Prisotnih je vseh pet „antičnih“ patriarhov, kar je velik
dosežek. Rim končno prizna Carigrad in Jeruzalem kot patriarhalna
sedeža. Carigradu gre v hierarhiji patriarhatov drugo mesto, takoj
za Rimom.
1261 Bizantinski cesar Mihael
VIII. Paleolog osvoji Carigrad in prežene iz mesta „latinsko“
oblast, ki so jo vzpostavile zahodne sile l. 1204.
1274 Mihael VIII. Paleolog in
papež Klemen IV.. vzpostavita dialog. Papež zahteva, da bizantinski
cesar izpove vero, kot jo narekuje Rim. Bizantinski cesar iz
političnih interesov to stori, vendar ima močno opozicijo v lastnem
kleru. Skliče se Drugi lyonski koncil, kamor pridejo tudi „Grki“
oz. carigrajska delegacija. Slednja sprejme rimske pogoje in tako
pride do ponovne združitve. Skupaj zapojejo Veroizpoved, ki
vključuje „Filioque“ na način, da besedo „Filioque“
zapojejo dvakrat. Cerkvena edinost Carigrada in Rima je umetna in
traja le do smrti Mihaela VIII. Paleologa.
1281 Papež vnovič izobči
bizantinskega cesarja.
1331 Bizantinski cesar pošlje
teologa Barlaama v diplomatsko misijo, da bi prepričal zahodne
vladarje za skupni nastop v križarski vojni proti Turkom. Misija ni
uspešna. Barlaam kasneje prestopi v katoliško Cerkev, postane škof
ter pusti močno intelektualno sled zaradi svojih teoloških razprav
o edinosti Cerkve, kakor tudi zato, ker sta ga za učitelja imela
tako Petrarca kot Boccaccio.
|
Dvojezična bula združitve sprejeta na koncilu v Firencah l. 1439 |
1439 Koncil v Firencah. Želja
po združitvi ne pojenja. Za razliko od lyonskega koncila so tokrat
„Grki“ sprejeti kot enakovredni sogovorniki. Sprejeta je bula o
združitvi. Firenški koncil zasnuje ponovno združevanje pravoslavja
in katolištva po formuli, ki jo kasneje imenujemo „unijatska“.
Unijatsko vprašanje je še danes silno „vroča“ tema v
ekumenskem dialogu. Papež Frančišek in ruski patriarh Ciril sta v
skupni izjavi na Kubi „metodo unijatstva“ kot bodočo metodo
združevanja izrecno zavrnila.
1452 V Carigradu ratificirajo
firenške odloke o združitvi obeh Cerkva. A Turki so že pred durmi.
1453 Turki zavzamejo Carigrad. V
izjemno pomoč za prodor v mesto jim je eksploziv, ki ga kupijo od
genovskih, se pravi, od „katoliških“ trgovcev. Sveta Sofija je
spremenjena v mošejo. Pravoslavni patriarh sicer še lahko deluje v
mestu, vendar v zelo skrčeni obliki. Bizantinskega cesarstva ni več.
Turki hitro prodirajo v osrčje Evrope.
1472 Sinoda vzhodnih Cerkva, ki
jo skliče carigrajski patriarh Dionizij I., odkloni odloke
firenškega koncila. Nekateri zgodovinarji zato menijo, da ni letnica
1054 tista, ki označuje usodni cerkveni razkol med pravoslavjem in
katolištvom, pač pa je to letnica 1472.
1589 Moskovska metropolija je
povzdignjena na raven patriarhata. Ker je Carigrad, „Drugi Rim“,
trdno v muslimanskih rokah ter prestolnica otomanskega cesarstva in
ker je ruskih pravoslavnih vernikov veliko več kot grških, Moskva
sčasoma prevzame vodilno vlogo na krščanskem Vzhodu. Medtem ko
turško otomansko cesarstvo zasede skoraj vsa ozemlja bizantinskega
cesarstva, je po krščanski in cerkveni liniji zdaj slovanska Moskva
tista, ki postane „moralna“ naslednica grškega Carigrada in „Tretji
Rim“.