Če nasilje,
premoč ali zanemarjanje čuta za skupnost izvirajo iz kraljeve
oblasti, gre to imeti za nepravičnost in zločin, to obsoja tako
verski zakon kakor tudi politična modrost.
Ibn Haldūn,
arabski mislec, XIV. stoletje, v delu Mukadima.
Uvod v knjigo primerov
Zdi
se skoraj nemogoče misliti, da bi v atomskem veku bila vojna
uporabljena kot sredstvo za doseganje pravičnosti.
Janez
XXIII.,
leta 1963, v
okrožnici Pacem
in terris (Mir na zemlji)
Iz
obrambe v napad?
Še
smo pretreseni zaradi krvavih pariških dogodkov. Islamska država
tokrat ni udarila po razvidnem političnem cilju, kot je bilo v
primeru napada na uredništvo Charlie Hebdo, kar smo razlagali kot
napad na svobodo govora. Pač pa se je v Parizu zgodil – kot sem
tvitnil dan potem - napad na rock'n'roll, na šport, na večer ob
fast foodu in vinu, na prosti čas, skratka, napad na nas, ker smo,
kakršni smo. Po 13. novembru smo tarče Islamske države vsi, ki
živimo na nam lasten evropski način. Bolni islamistični umi nas
imajo na muhi že zato, ker smo kristjani, ker smo ateisti, ker smo
humanisti, ker pijemo alkohol, ker plešemo na veselicah, ker se
valjamo po blatu na rock festivalih, ker se sončimo na plaži. Niti to, da smo muslimanskim
beguncem odprli meje in dokazali evropsko človekoljubje, nas ne
reši. Za fanatike smo vsi le Alahovi kazni zapisani “neverni psi”,
t.j. nižja bitja, ki jih je dovoljeno pobiti.
Vsako
napadeno bitje se brani. Po pariškem pokolu se bo zato gotovo okrepila naša obrambna drža glede tega, kar prihaja z Jutrovega.
Tudi glede beguncev. Če smo do zdaj tehtali gostoljubje do beguncev
in lastno varnost ter se odločali najprej za gostoljubje nato za
varnost - kar je vsekakor znak, da smo Evropejci še Kristusovo
potomstvo - bomo poslej na prvo mesto postavljali varnost. Ta zasuk
je naraven in če ga bomo modro zastavili, ne bo na škodo beguncev,
ki so med nami.
Veliko
bolj težek in dolgoročno tvegan je naslednji korak - korak iz
obrambe v napad. Islamska država mora pasti, kot je padla
nacistična Nemčija. To je zdaj že jasno. Dan potem zahodni
politiki govorijo o nujnih “silovitih in neusmiljenih dejanjih”
za zaščito Francije (F. Hollande) ter da Islamske države ni dovolj
“zamejiti, temveč jo je treba poraziti” (H. Clinton). V. Putin v
tej smeri vojaško že deluje in zato žanje simpatije - ne samo
tistih iz obvezne kvote rusofilov, ki jih najdeš v vsaki
naciji – pač pa tudi mnogih drugih levičarjev in desničarjev iz širnega
sveta.
|
Norberto Proietti, Frančišek se vrača iz vojne, Assisi (foto B.C.) |
“Križarji vs. Saraceni”?
Historia
magistra vitae est. Da je zgodovina učiteljica življenja, so
rekli Latinci. Zdi se, da se bolj slabo učimo. Kajti, kot se
najavlja, je pred nami še eno večje vojaško posredovanje Zahoda na
Bližnjem vzhodu. Večno vračanje istega? Sama po sebi se namreč
vsiljuje podoba tako “saracenskih” vdorov v Evropo kot
“križarskih” vdorov v srce Levanta. Kot da sta ti dve
civilizaciji igrači v areni ciničnih bogov in se morata zaradi njih
zabave in po samo njim znanih urnikih vsake toliko stepsti.
Papež
Janez Pavel II. je bil odločno tako proti prvemu (1991) kot proti drugemu
(2003) posredovanju zahodnih sil v Iraku. Za razliko od politikov, ki
so voljeni vsake štiri leta, papež stvar vidi drugače in
dolgoročneje. Vojne zahodnjakov na Bližnjem vzhodu namreč resda rešijo kak sprotni problem, a obenem ustvarjajo konfliktna stanja na
zalogo. Na ulicah naredijo navidezni mir, po kleteh se istočasno
krepi zver.
Je
pa 13. januarja 2003, v času priprav na posredovanje v Iraku, papež
Janez Pavel II. v nagovoru diplomatskemu zboru dejal: “Ne smemo si
pomagati z vojno, četudi bi slednja zagotovila neko skupno dobro.
Vojna pride v poštev le kot skrajna možnost (estrema possiblità)
ob spoštovanju precej strogih pogojev (ben rigorose
condizioni).” Torej papež, ki je bil proti vojnama v Iraku, se
na načelni ravni vendarle ni odrekel starodavni doktrini o pravični
vojni, ki jo povzema tudi Katekizem katoliške Cerkve (prim. KKC 2263
in 2309).
Pogoji,
da je vojaško posredovanje upravičeno
Kateri
so ti “precej strogi pogoji”? Jih bo morebitno odločnejše vojaško
posredovanje proti Islamski državi upoštevalo? Na podlagi
tradicionalnega katoliškega nauka o pravični vojni, si zastavimo
sedem vprašanj. Le če na vseh sedem odgovorimo pritrdilno, je
vojaško posredovanje upravičeno (pravično). Dovolj je, da pri enem
izmed njih dvomimo ali nanj celo odgovorimo nikalno, vojaško
posredovanje ni upravičeno.*
1.
Ali bo vojaški poseg odobrila legitimna avtoriteta?
Avtoriteta,
ki naj bi odobrila to vojno, bi moral biti Varnosti svet ZN. Izjemno
pomemben je pristanek regionalnih sil kot Iran, Turčija, Saudska
Arabija. Avtoriteta in sodelovanje islamskih držav je potrebna tudi
v izogib v naši kolektivni (pod)zavesti čemečega vzorca “križarji
vs. Saraceni”.
2.
Ali je razlog za vojaški poseg tehten in pravičen?
Razlog je
nezaslišano nasilje Islamske države do civilnega prebivalstva na
svojem območju, nasilje ki dobiva razsežnosti genocida, ter njena
teroristična dejavnost drugod po svetu. Vojno posredovanje se bo
lahko naslonilo zgolj na ta razlog. Še najmanj primeren razlog je
maščevanje.
3.
Ali je namen posredovanja iskren in pravičen?
Končni namen mora
biti zaustavitev nasilja, zaščita ubogih ter vzpostavitev miru v regiji. Če bodo napadalci (Zahod in regionalni zavezniki) pri tem potihoma zasledovali druge ekonomske in politične cilje,
posredovanje ni upravičeno.
4.
Ali je uporaba sile zadnje sredstvo?
Dokler obstajajo
kakršnekoli možnosti za diplomatsko in politično rešitev sovražnosti z Islamsko državo, ne smemo uporabiti sile. Takih možnosti, kot je
trenutno videti, žal ni na vidiku.
5. Si lahko z gotovostjo obetamo, da bo vojaško posredovanje uspešno?
Je Islamsko državo sploh moč vojaško poraziti?
Ali je zagotovljeno, da bo vojaški poseg hiter in učinkovit? Se bo
grožnja terorizma po vojaškem porazu Islamske države res
zmanjšana?
6.
Ali bo pridobljena dobrina odtehtala povzročeno škodo?
Kljub
uspešnemu posegu lahko nastopi veliko beguncev, civilnih žrtev,
ogromno je lahko materialne in okoljske škode. Smo prepričani, da bo več koristi kot škode?
7.
Ali bodo uporabljena pravična sredstva?
Ali bo vojna potekala s
takšnim orožjem in po takih postopkih, da bo čim manj žrtev,
uničenja, stranske škode?
*
Naslanjam se na moj članek o vprašanju pravične
vojne, ki sem ga objavil v Družini l. 2003 pred vojaškim
posredovanjem v Iraku. Takrat sem na podlagi sedmih vprašanj
zaključil, da nameravano posredovanje v Iraku ne odgovarja doktrini
pravične vojne in da torej ni upravičeno.