Pomanjkanje duhovnikov. Kje so rezerve?

Nedokončano, Batalha na Portugalskem (foto B.C.)

Duhovnikov glede na njih prejšnje številčno stanje in glede na zdajšnjo mrežo župnij primanjkuje. Smo na meji tega, da dodamo pridevnik “obupno” primanjkuje. A če bi jih bilo zadnjih sto let manj in če bi bila mreža župnij manj gosta, bi zdajšnjega vse manjšega števila duhovnikov ne jemali tako alarmantno. Primerjava se ponuja sama. Na južni polobli je manj gosta mreža župnij in pastoralnih institucij, nikoli ni bilo presežka duhovnikov, pa Cerkev vseeno diha in se krepi. Če povem v številkah in prikažem v razpredelnici:

Katoliška Cerkev         približno število vernikov      število duhovnikov

SEVER

(Evropa, S. Amerika)               400.000.000                270.000

JUG                               800.000.000                135.000

(Afrika, Azija,
Oceanija, J. Amerika) 

Podatki so iz l. 2009 (navaja jih ameriški religiolog John L. Allen v knjigi The Future Church). Danes bodo seveda podatki nekoliko drugačni (nekaj tisoč več duhovnikov), a bolj kot sama točnost številk nas izziva od daleč razviden razkorak med statističnim stanjem duhovnikov na Jugu in Severu. Če mi tožimo, da primanjkuje duhovnikov, koliko bolj naj tožijo na Jugu?

Še več, ker se Cerkev na Jugu kljub manjšemu številu duhovnikov krepi, na Severu pa kljub večjemu številu duhovnikov slabi, se odpirajo še bolj intrigantna vprašanja. Bom izpostavil enega: Ali ta kriza pomanjkanja duhovnikov vodi v pastoralno katastrofo ali dolgoročno vodi v pastoralno normalizacijo? V tisto normalizacijo namreč, ki jo preroško predvidevata in pripravljata duh in črka 2. vatikanskega koncila.

Z globalno sliko smo nekoliko zrelativizirali našo lokalno paniko ob pomanjkanju duhovnikov. Zdaj poglejmo tipične slovenske dileme.

Odgovor na krizo poklicev ne more biti “der Blaulichtpfarrer”

Kakorkoli že, v Cerkvi na Slovenskem smo zaradi vse manj duhovnikov pred velikimi preizkušnjami in spremembami. Na preizkušnji so tako škofje kot duhovniki in laiki.

Škofe tare velika skrb, kako župnijam zagotoviti duhovnikov in s tem omogočiti, da bo pastoralna in zakramentalna dejavnost normalno tekla. Duhovniki vse bolj postajajo lik, ki ga je dunajski pastoralist Paul Zulehner že pred desetletjem duhovito imenoval “der Blaulichtpfarrer” – župnik z modro lučjo; torej župnik, ki bi moral na svojem avtu imeti modro luč kakor policija, saj po cestah vse bolj hitro divja od cerkvice do cerkvice, da opravi ta ali oni obred. To je vsepovsod navzoči župnik, ki na koncu nima časa za kakovostne pastoralne in osebne odnose, zaradi aktivizma pa tudi peša v molitvenem življenju.

Jasno je, da odgovor na krizo ne more biti pastoralno-personalna politika mašenja lukenj in pretvorba duhovnika v cestnega dirkača. Ampak ravno slednje je trenutno na Slovenskem glavna pastoralna taktika. Zadeve so na meji med občudovanjem in zgražanjem. Na Celjskem, na primer, imamo hribovskega župnika, ki je pri 82 letih prevzel še eno hribovsko župnijo. To ni vse. Dodatna župnija je od prve oddaljena celih 26 km. Občudujem ga, ker je to storil na lastno pobudo. Zgražam se, da smo tako daleč prišli, da morajo duhovniki garati v svojih častitljivih letih tako rekoč do zadnjega diha.

Ljubeči kremplji laikov

Tu so še ljubi laiki, ki so zlasti na podeželju zelo vezani na tradicijo oz. na urnike in navade, ki “so vedno bili”. Nekoč sem v župniji, kjer župnikujem, ker v nedeljo nisem našel duhovnika za zamenjavo, eno mašo vseeno imel po urniku, za drugo pa prosil, naj gredo v sosednjo faro. Doživel sem fiasko. Velika večina ljudi, ki sicer hodijo redno k drugi maši, to nedeljo enostavno ni šla k nobeni maši. Kajti če gredo k maši v 3 km oddaljeno sosednjo faro na sever ali v ono 6 km oddaljeno na jug, so tam “prišleki”. Počutijo da se neugodno, pravijo.

Hočem reči, stoletne meje far, tudi določena tekmovalnost med slednjimi, čustvena navezanost na domači zvonik, tradicija kot pomembno ponotranjeno vodilo so dejavniki, ki še kako vplivajo na pojav “župnika z modro lučjo”. Skratka, naj ima raje duhovnik štiri ali pet nedeljskih maš, le da bomo vsi imeli “svojo mašo” pod domačim zvonikom!

Laiki imajo zelo radi duhovnika, ki se žrtvuje za njih. Ljubeče ga objemajo. Povsod ga hočejo imeti zraven. Toda premalo jih pomisli na duhovnikovo utrujenost, živčnost, zdravo prehrano, potrebo po počitku, zdravje … Zgodi se, govoril bom zase, da so seštevki vseh pričakovanj laikov do duhovnika, faranov do župnika, kakor ljubeči kremplji. Ljubeče te stiskajo, ti pa na kakšnem notranjem organu že krvaviš.

Racionalizacija, laiki, stalni diakoni

Toda če se škof zavestno odreče trenutno glavni pastoralno-personalni politiki mašenja lukenj, kaj ima na razpolago drugega? Naštel bom tri zadeve, ki niso novotarije, temveč jih najdemo v slovenskih strateških pastoralnih dokumentih, kot sta Plenarni zbor in PiP: racionalizacija, laični sodelavci, stalni diakoni. Namerno bom pustil ob strani bolj “radikalne” korake, kot so reorganizacija župnijskih meja vključno z ukinjanjem nekaterih župnij (se že dogaja na Nemškem in Češkem), ustanavljanje pastoralnih enot (v modi predvsem v Italiji) in spet živo hipotezo “viri probati” (v duhovnike posvečeni poročeni ugledni in preizkušeni možje).

Veliko rezerve je v racionalizaciji. Racionalizacija seveda že poteka, vendar bolj po sili razmer kot po nekem načrtu. Župnik, ki ima dve župniji, ki sta oddaljeni ena od druge, denimo, do 10 km, naj ima dve nedeljski maši. Eno v prvi, drugo v drugi. Bog je ljudem dal avtomobile, naj jih uporabijo! Krščujmo le eno nedeljo na mesec, ne pa da si duhovniki drobimo vse sobote in nedelje, da ustrežemo ljudem. Želeti je, da bi racionalizacija v naši Cerkvi bila zastavljeno načrtno in zelo podprta z avtoriteto škofa. Duhovnik, ki “racionalizira” na svojo roko, je namreč lahko tarča hudih kritik.

Laični pastoralni sodelavci naj storijo, kar lahko in morajo. Stokrat zapisano in izrečeno, a še vedno je treba to ponavljati. Koliko duhovniške energije je bilo v zadnjih desetletjih porabljene za obnovo objektov! Koliko duhovniške energije gre za golo administracijo in logistiko! Koliko za golo kolportažo verskega tiska! Religijski menedžement, če tako imenujem kar zajetno kopico cerkvenih opravil, lahko opravljajo laiki in s tem pomembno prispevajo k osebni rasti in graditvi skupnosti. Duhovnik je zato, da očetovsko bedi na skupnostjo, oznanja evangelij in deli zakramente.

Stalni diakoni ostajajo kot nekakšen misterij Cerkve na Slovenskem. Dogmatično in pravno je že dolgo vse pripravljeno, da bi jih bilo več, a njih od nikoder. Razlog je preprost in vsem na očem: lik celibatnega duhovnika je v psihologiji slovenskega katoličana premočan; poročeni diakon je razumljen kot nekak kvazi-duhovnik, nekak pomanjkljivi surogat za duhovnika. Naslednji razlog je ekonomski. V Sloveniji so mašni nameni hrbtenica duhovniške ekonomije, stalni diakon pa ne more maševati. Kako bo torej živel, če se bo še mlad ves predal tej službi?

Pomanjkanje duhovnikov? Slovenska Cerkev ni samo poklicana, da se bolj pametno organizira, temveč da gre tudi in predvsem v svojo globino.

* Prispevek je bil najprej objavljen v septembrski številki tiskane Domovine (l. 2015), potem pa še na spletu na domovina.je.

Begunci so tu

Foto: Sašo Bizjak, vecer.com

Empirija namesto ideologije

Tisti, ki smo se z begunci in migranti kdaj že srečevali in jim pomagali po svojih najboljših močeh, smo v teh dneh gotovo bolj mirni od onih, ki beguncev nikoli niso videli od blizu, kaj šele, da bi z njimi in za njih preživeli del prostega ali službenega časa. Enako smo tisti, ki smo svoj čas živeli ali še živimo v kakšnem od večjih zahodnih mest in smo (bili) vajeni na mestnem avtobusu videvati temnopolte moške, zakrite ženske, azijske delavce, v teh dneh bolj mirni od onih Slovencev in Slovenk, ki o multikulturnem svetu zgolj slišijo, da obstaja tam nekje. Hočem reči, da žgoče begunsko vprašanje ni v prvi vrsti vprašanje ideologije, pač pa vprašanje izkušnje. Če izkušnje z begunci in tujci nimaš, te je ali preveč ali premalo strah, če jo imaš, te je manj strah in si bolj realističen.

Kot je v tej deželi navada, je še pred izkušnjo oziroma čutno zaznavo spregovorila ideologija. Na eni strani nerazumni strah in predsodki, začinjeni z idejo „krščanske Evrope“, na drugi idealizacija tujca in begunca, ki da ni nič manj kot nosilec iskre za boljši svet. Z razvnetim ideološkim diskurzom je v ospredje stopil nam nasprotni domači rival. Skoraj smo bili na tem, da sirski in afganistanski begunec postaneta le sprožilec več za našo grenkosladko odvisnost od prepira.

Nekoliko ironično bom rekel: hvala Bogu so zdaj begunci zares tu. Brodijo preko Sotle, hodijo skozi naše vasi in koruzna polja, se drenjajo po železniških postajah, negodujejo v zbirnih centrih, silijo v obljubljeno deželo onstran Alp. To je čas izkušnje, empiričnosti. Begunca bomo spoznali takšnega, kot je. V dobrem in slabem.

Stiska, upanje, psihološka moč

Najprej je to človek, ki beži iz slabšega na boljše, velikokrat iz območja smrti v območje življenja. To dejstvo zahteva takojšno solidarnost. Tu ne sme biti oklevanja. Begunca je v svet pognala stiska, gorivo, ki mu daje pogon na potovanju do čim bolj ugodne nastanitve, pa je upanje. Ni toliko preračunljiv (čeprav se bo v kakšni situaciji taktično dobro znašel), kot je poln upanja. Če ga že gre nekoliko idealizirati oziroma občudovati, ga občudujmo kot človeka neustavljivega upanja.

Begunci so psihološko hkrati močni in šibki. Močni, ker za razliko od nas, lokalnih pomehkužencev, brez dvoma vedo, kaj hočejo in kam bi radi prišli. Zamislite si sirskega mladeniča, ki izzove morje, da neko noč pristane na evropski obali. V žepu ima nekaj tisoč evrov, ki mu jih je zaupala rodbina, da pride do Nemčije, kjer naj uredi vse potrebno, da za njim pride še kdo. To je povsem drugačen psihološki profil od profila tistih slovenskih fantov, ki v rosnih dvajsetih beležijo velike podvige in velike zmage – v računalniških igrah.

Ko bo nastopila begunska "poporodna depresija"

So psihološko šibki, ker so travmatizirani zaradi zla, od katerega bežijo, ter ker so vendarle tujci v tuji deželi. Če so zdaj v fazi moči, ker neumorno hodijo proti cilju, bo za njimi gotovo prišla faza šibkosti. To bo takrat, ko bodo v večjih zbirnih centrih, ko bodo čakali na ureditev statusa, ko se bodo zavedali, da ne vedo jezika, pa da so v deželi s tudi radikalno drugačnimi običaji (kot je na primer veselica ob klanju svinje - koline) ter da dela in zaslužka tudi pri „mami Merkel“ ni na pretek.

Takrat, v času begunske „poporodne depresije“, bodo CNN, RT in BBC nekje drugje. Ko pribežniki ne bodo udarna tema, se lahko začne dogajati, na kar opozarjajo nekateri, to je, da se getoizirajo ter tudi versko in drugače radikalizirajo. Intenzivnemu humanitarnemu momentu, ki smo mu priča zdaj, bo čez nekaj mesecev moral slediti intenzivni moment integracije. Morda tudi v Sloveniji. Kdo ga bo zmogel? Uradno velja, da bo to zmogla država. Moramo torej počakati, da država razvije svoje prečudovite zmožnosti s pomočjo kakšnih obkoritniških nevladnikov? Dvomim. Država namreč ne more nadomestiti ljudi in medčloveških vezi. Integracija pa ni nič drugega, kot vstop v obstoječo mrežo medčloveških odnosov.

Papež Frančišek naroča, naj vsaka župnija (beri: vas, beri: krajevna skupnost) vzame vsaj eno begunsko družino pod svoje varstvo in botrstvo. Naročilo ni le evangelijsko, je tudi razsodno in praktično. S sprejemom družin v lokalnih občestvih se takoj izognemo masifikaciji in morebitni getoizaciji. Varnostna situacija se bistveno izboljša. Z zbližanjem in osebnim poznanstvom se zmanjšajo predsodki na eni in drugi strani. Nakar se same po sebi odprejo možnosti za delo. Če vzamemo družino, vzamemo otroke, ki včasih v komunikaciji zmorejo, česar ne zmorejo odrasli.

Religija. Problem v problemu?

Problem v problemu je religija. Tako zgleda. Veliko strahu pred begunci je pravzaprav strahu pred njih religiozno usmerjenostjo – pred islamom. Nekateri se bojijo velikopotezne islamizacije Evrope, drugi se preprosto bojijo, da zaradi toliko več muslimanov med nami ne bodo več smeli pijančevati in gledati deklet v mini krilih. Da, religija je lahko problem v problemu. Zlasti, ker o njej ne upamo govoriti. V vodilnih medijih, denimo, si komaj upamo vprašati, kaj se dogaja z islamom. Ali pa o religiji oziroma islamu ne vemo govoriti. Po eni strani je ta nevednost zaradi nadutosti razsvetljenca, ki da se z domnevno intelektualno inferiornim pojavom (religijskim opijem) ne ubada. Po drugi strani je na delu antiimperialistični interpretativni ključ, po katerem je krivdo za krizo najlažje naprtiti Američanom, ki da zaradi nafte destabilizirajo arabski svet. Religija pa kot da ni pomemben igralec.

Oboje je narobe. Religija je v begunski zgodbi zelo pomemben igralec. S tem „strašno strašnim“ igralcem se bo potrebno pogovarjati. Religija namreč ni samo problem v problemu, pač pa je priložnost v problemu. Tak naj bo naš izhodiščni stav.

* To besedilo - brez naslova in mednaslovov - je bilo objavljeno 19. septembra 2015 v dnevniku Večer v rubriki Tribuna. Pod skupnim naslovom Zna Evropa rešiti ljudi? sva soočila mnenji dr. Mojca Pajnik iz Mirovnega inštituta in FDV ter jaz, katoliški duhovnik.

Moje poti z migranti in begunci

Begunka z otrokom v času korejske vojne (s spleta)

PERU 1989

V Limi so imeli restavracijo z morskimi sadeži. Ni šlo. Konce osemdesetih se rodbina odloči, da gredo v Evropo, v Italijo, v Rim. Pošljejo dva: Hugota in Cristino. Cristina je Hugotu teta.

Prideta v Rim po kdo ve kakšni že poti. Prespita na ulici prvo noč, nato drugo,... Nato ju kar tam ogovori klaretinski pater Giovanni, ekonom naše redovne skupnosti na Banchi Vecchi. Vpraša ju, od kod sta in kakšni so njuni načrti. Iskreno povesta. P. Giovanni ju ni mogel pustiti tam zunaj. Povabi ju v samostan.

Cristina je bila v našem samostanu slab mesec, potem je našla delo gospodinjske pomočnice in neko sobico zase. Hugo je ostal pri nas skoraj dve leti. Postal je eden izmed nas. Na črno je delal po rimskih gradbiščih. Ko so ga nekega dne ustavili karabinjerji in zahtevali dokumente, jim je pokazal le žuljave roke. Izpustili so ga. Italijani, čudovito ljudstvo: ko za „dokument“ obveljajo žulji.

Kasneje so prišli še drugi člani perujske družine, vsi lepih okroglih indijanskih obrazov. Hugotov bratranec se je pritihotapil v Italijo iz Splita dobesedno zavit v rezervnem kolesu pod tovornjakom. Več dni ni mogel ravno hoditi. Naselili so se v stanovanju na obrobju Rima. Pokončna in pogumna Cristina se je vrnila nazaj v Limo, v restavracijo z ribami, rakci in školjkami. Opravila je svoje.

BOSNA 1992

Počitnice 1992. Zaključujem drugi letnik teologije na Gregoriani. Iz Rima sledim, kaj se dogaja z Bosno, ki je zdrsnila v hudo vojno. Kaj z Brčkim in Bijeljinjo, kjer imam prijatelje. Nekaj dni preden so srbski tanki prišli v Brčko, sem se s prijateljico Amilo še slišal. Rekla je, da ne bo šla iz mesta, češ da se tam vsi razumejo med seboj. Zdaj veze več ne delajo. Je še živa?

Spet pater Giovanni. Ko se odpravljam na počitnice, me sreča v zakristiji in reče, naj storim kaj za bosanske begunce, saj jih je v Sloveniji kar precej. Pridem na Ptuj. Po Previdnosti srečam prijateljico Anito, s katero sva nekoč skupaj hodila v mladinske delovne brigade. Pove, da vodi ptujski begunski center. Takoj se prijavim za prostovoljno delo.

Delam tri cela poletja. Vse do moje nove maše. Največ se ukvarjam z animacijo otrok. S katrco furam bolnike k zdravniku, otroke v šolo. Več kot enkrat s tovornim kombijem peljem kopico otrok na kopanje v reko Dravo v višini Orešja. Pri takih podvigih pomagajo mladi s Ptuja in kmečki fantje iz Hajdine.

Leta 1994 organiziramo na Ptuju Tabor Klaret. Pride klaretinska mladina iz Španije in Italije. Okrog 60 nas je. Vsak dan se odpeljemo v begunske centre po vzhodni Sloveniji in izvajamo nekakšne oratorije za v glavnem muslimanske otroke. Pripravimo tudi medverski večer. Beremo Koran in beremo Biblijo. Koran nam po pravilih, v arabščini, bere Sead, ki sicer obiskuje islamsko versko šolo. Vse je možno, če ljudje dobro v srcu mislijo. 

Tabor Klaret naslednje leto ponovimo, in sicer za mlade prostovoljce iz Katalonije.

Neki večer l. 1995 z minoritom Vitom Muhičem najameva vaško diskoteko za begunsko in domačo mladino. Slovenski fantje vržejo denar na šank. Kelnerca ga prešteje in bosansko-slovenski žur traja, dokler ne porabimo še zadnjega na šank vsutega tolarja.

Za celo knjigo lepih dogodkov. Za celo knjigo žalostnih dogodkov.

POLJSKA 1994

Nekateri so spali pod rimskimi mostovi. Vincencijeva zveza dobrote jim je ob petkih zvečer poskrbela toplo večerjo. Imel sem vlogo šoferja, dostavljalca kuhanih špagetov. V enem večeru sem moral pribrzeti na več točk v Rimu, kjer se je delila hrana. Približno 200 porcij na večer. To sem delal ob petkih, od oktobra do maja, nekaj let zapored. Osebnih stikov z migranti in brezdomci kot šofer nisem imel veliko. Še najbolj se spomnim spočetka razigranih mladih Poljakov, ki pa jih je sčasoma trdo migrantsko življenje skoraj strlo.

KAVKAZ 1997

Leta 1997 sem v Milanu duhovni pomočnik na klaretinski župniji sv. Ambroža. Na predlog župnika župnija sprejme ilegalno priseljeno armensko družino iz nemirnega Kavkaza. Pravno gledano kršimo zakon. Izpraznimo eno izmed veroučnih učilnic in vanjo naselimo očeta (dezerter), mater in dve hčeri. Armenski migranti ves čas bivanja v našem župnišču jedo za isto mizo z župnikom Renatom in s še tremi patri.

Župnijski prostovoljci gredo v akcijo za urejanje dokumentov. Družina je krščanska in vključena v župnijsko življenje, zato se tudi drugače hitro integrira. Za mater se takoj najde delo hišne pomočnice. Po slabem letu dni armenska družina živi v svojem stanovanju, oba starša delata, hčerki hodita v šolo.

ARGENTINA 1998

Zgodba o argentinski prostitutki, ki so jo zvodniki zaradi njene starosti zavrgli in pustili v Sloveniji, mi pa pomagali, da je nekaj mesecev imela varno zatočišče, nato pa našla pot nazaj v svojo domovino.

O BOG, NAJ NE BO NOBENEGA BEGUNCA VEČ

S Hugom se slišim še danes. Z nekaterimi bosanskimi begunci se vidim tu in tam. Z Amilo sem po dolgih letih le vzpostavil stik. Sead je nekje na Švedskem. O Argentinki vem, da je na poti domov prostovoljno obtičala v Španiji. Milanski župnik Renato je kasneje svojo župnijo še presenetil z gostoljubnim sprejetjem tujcev. Danes se videvava v Trstu, kjer župnikuje pri Srcu Marijinem.

Brez teh in mnogih drugih iz begunskih zgodb me ne bi bilo. Bil bi, bil – a drugačen. Notranje revnejši. S skromnejšimi uvidi v skrivnost Božjega kraljestva.

Hvaležen za vsa ta srečanja in da sem bil tam, kjer si me hotel, te prosim, o Bog, naj ne bo nobenega begunca več! Naj ne bo nihče več prisiljen zapustiti svojega doma in svoje domovine!