foto: B.C. |
Hiša na lobanji
Pred približno dvema desetletjema je
svet obšla novica, da so v Nigeriji lastniki neke mreže hotelov in
restavracij obglavljali ljudi, odrezane glave pa pokopavali pod
temelje svojih hotelov. To so počeli na podlagi verovanja, da
lobanja pod hišo prinaša srečo in blagostanje. Z (obrednim) žrtvovanjem človeka pač pomiriš demone; dobiš jih na svojo
stran. Tvojemu podjetju je zagotovljen uspeh. Podobne novice so
prihajale in še prihajajo iz Mehike, kjer se nekatere kriminalne
tihotapske združbe prav tako zatekajo k žrtvovanju ljudi, da bi sam
Satan ščitil njihovo drogo na poti na sever. Obredno žrtvovanje
nedolžnih na čast bogov in za blagor skupnosti poznamo tudi iz
zgodovine religij. V predkolumbovem času so se k tej praksi zatekali tako Azteki kot Maji in Inki (prim. Gibsonov film Apocalypto).
Faza, ki sledi tovrstnemu žrtvovanju
nedolžnega človeka, je faza pozabe žrtve. Predstavljajmo si
nigerijski primer. Ko posel v hotelu zacveti, ko lastniki začnejo
uživati blagostanje in družbeni ugled, ko postanejo celo dobrotniki
in prispevajo kak ček za izgradnjo sirotišnice, takrat se ne sme
zgoditi, da bi se spominjali lobanj pod hišo. Njihov spomin s temu
primerno „sfrizira“. Specializira se za selektivne priklice
preteklosti, preraste v interpretativni vzorec, kjer ne sme biti senc
– postane spomin pozabe žrtve.
Lobanje pod temelji zgradb in njih „obvezna“ pozaba se ne pojavljajo le v črnih kronikah daljnih dežel. Paradigmatično so eno izmed mračnih pravil naših družb, naših mitskih verovanj v napredek, našega egocentričnega hlastanja za blagostanjem.
„Obvezna“ pozaba žrtev
Najbolj očitno je upoštevanje tega
„pravila“ pri revolucionarnih doktrinah. Te učijo, da so žrtve
„nujne“, da lahko družba naredi korak naprej. Že francoska
revolucija je ovekovečila svojo giljotino in ni skrivala faze
terorja. Bolj je skrivala sadistične pokole katolištvu in kralju
predanih vendejskih kmetov, ki so jih natrpali v trupe ladij, slednje pa
potopili (da bi šlo hitreje); ter poboje lyonskih upornikov, ki jih
je zvezane v gruče po sto pobijala kar s topovi (da bi šlo
hitreje). O tem se ne govori veliko, kajti tudi francoska revolucija ima svoje „ministrstvo za
pozabo“.
O dvojčku nacizem/komunizem veliko
vemo in še več bomo vedeli. Demonski vzorec žrtvovanja ljudi za
„veliko svetlo prihodnost“ nemške nacije oz. delavskega razreda
je prignan do nepredstavljivega; do milijonov in milijonov lobanj pod
temelji utopične stavbe. Nemški nacist, komandant uničevalnega
taborišča, in komunistični politkomisar, na robu katinske ali
kočevske jame, sta kot poganska svečenika, ki iz žrtvinega prsnega
koša izrujeta živa srca in jih ponudita „v prijetno daritev“
idiotskemu soncu svoje zle utopije. A le nekaj kilometrov vstran od
prizorišča „daritve“, se prične dežela blažene pozabe za
množice, ki so na „pravi“ strani, ter dežela ustrahovanega
spomina za one, ki trpijo izgubo.
Žrtev ni nujno fizično likvidirana, obvezna pozaba žrtve pa ni le v domeni
hudobnih totalitarnih režimov. Žrtve ustvarja in nanje pozablja tudi naše uživaško
potrošništvo. Ti ki se nažiraš s poceni tunino, ali veš, da v
Afriki večja obalna področja pesti revščina, ker zaradi japonskih
in evropskih ropanj morja ni dovolj rib za preživetje? Ti, ki buljiš
v internetne pornografske strani, ali veš, koliko mladih deklet je ustrahovanih in prodanih zaradi potreb pornografske industrije? Ti, ki v koš odvržeš skoraj nove
športne copate, saj so vendar takoooo poceni, ali veš, da ponekod v
Aziji tekstilne delavke držijo v tovarnah kot v zaporniškem režimu?
Ali veš, koliko lobanj je pokopanih
pod v flourescentno fasado odeto čedno hišico tvoje porabniške sreče, cepec zaležani?!
Subverzivni spomin
Na tej točki prikličimo na pomoč
t.i. politično teologijo velikega nemškega teologa Johanna
Baptista Metza*. Kdo bolje kot Metz, ko gre za umevanje temnih
podtalnih dinamik naše civilizacije? Tudi tisti, ki ga ne marajo, mu
priznajo, da je eden najboljših diagnostikov našega časa.
Osrednji pojem Metzove politične
teologije je „subverzivni spomin“. Spomin na koga ali kaj? Spomin
na trpljenje malih in nedolžnih; spomin na žrtve velikih pohotnih
političnih in gospodarskih sistemov. Tak spomin je subverziven, ker
prevrača od močnih zapovedano hierarhijo resnic. Ko jo prevrača,
osvobaja človeka in moralno-politično spreminja družbo na bolje. Subverzivni spomin je na primer bil na delu, ko smo Vzhodnoevropejci
samoniklo in od znotraj zavrnili
vsiljeno nam komunistično sanjo in dozoreli za demokratično
spremembo.
Vendar subverzivni spomin ne črpa
svoje moči iz politične spretnosti karizmatičnih likov, kot so
bili poljski Wałęsa, južnoafriški Mandela in naš Pučnik. Črpa jo iz žrtve, uči Metz. Ravno tista lobanja pod temeljem zgradbe, ki naj
bi po pogansko-demonični logiki zločincu in lažnivcu zagotavljala
srečo, zdaj po logiki subverzivnega spomina, ki stre pregrade
pozabe, zločinca in lažnivca pahne v brezno.
Najresničnejše jedro subverzivnega spomina je kristološko. Spomin na nedolžno
žrtev, tudi ko je ta fizično živa, je spomin na Kristusa. Skozi spomin na žrtev se Kristus vrača
med nas in vzame, kar je njegovega. Zato kristjanom ni dovoljeno
subverzivnega spomina manipulirati in banalizirati, ampak ga moramo
obravnavati kot molitev, svetinjo, dotik Neba. Zato, ker Kristus prihaja k svojim, se nam v teh dneh, v kolikor imamo zgolj ploski politični račun v srcu, ni dovoljeno približevati teharskim in roškim žrtvam.
* Vem, kakšni naši izvedenci bodo
hudo pogledali ob naslombi na Metza. Češ, ta teološki „levičar“, od
katerega so se učili južnoameriški teologi osvoboditve! Ta
vztrajni demistifikator lagodnega katoliškega konservativizma!
Ni komentarjev:
Objavite komentar