Božični čudeži v prvi svetovni vojni ali Bog na dveh slikah

Foto: Imperial War Museum (Q11745)

Fotografija zgoraj je bila posneta za Božič l. 1914 v kraju Ploegsteert v Belgiji*. Na njej so skupaj nemški in angleški vojaki; brez orožja, nekje med obojimi strelskimi jarki, delijo si cigarete, morda čokolado in vino, morda so postavili božično jelko ali kaj njej podobnega. Čestitajo si za praznik. Fotografija je neovrgljiv dokaz, da je med prvo svetovno vojno na kakšnih delih fronte ob Božiču in Veliki noči do tovrstnih premirij res prihajalo. Niso mit (glej Wikipedijo). Enega takih pričevanj imamo pri nas v muzeju v Kobaridu: italijanski vojak v pismu piše, kako so za Veliko noč na neki točki soške fronte odložili orožje in se srečali z vojaki z avstrijske strani.

Kako je bilo kaj takega možno? Prvi faktor je vernost. Možje na evropskih frontah so bili v veliki večini kristjani. Bili so vajeni moliti, verske praznike so doživljali čustveno globoko, tudi na fronti so imeli redno duhovno oskrbo. Ni čudno, da so ti možje velike krščanske praznike hoteli praznovati brez streljanja in ubijanja. S tem pa se je sam po sebi odprl prostor za navdih in sveto idejo, da bi del praznika preživeli z možmi, ki pripadajo „sovražni“ strani - a isti veri.

Nadalje je treba upoštevati „problem“ nizke ideološke motivacije preprostih mož na fronti. Nemec ni točno „vedel“, zakaj naj ubija Francoza, in obratno. Zlahka sta se oba počutila kot „zaveznika“ v istem trpljenju.

Tretji faktor, da razumemo ta pojav, je na začetku vojne še prisotna viteška miselnost. Vitez spoštuje nasprotnika, ne podlega podlim čustvom, zna vzpostaviti premirje. Pravzaprav je bila prva svetovna vojna zadnja viteška vojna. No, vsaj začela se je kot viteška - z vojno napovedjo in podobnim. Končala se je z drugačno bojno mentaliteto. To je prva vojna, ki jo lahko imenujemo klavnica množic. 

Dodajmo, da je druga svetovna vojna v krutosti in usmerjenosti na ubijanje šla korak naprej, ko je tudi civilno prebivalstvo postalo vojaška tarča. Kar je popoln odklon od starodavnega viteškega izročila. Če bo obveljalo pravilo stopnjevanja, si ne upamo niti pomisliti, kako demonična in ubijalska bo tretja svetovna vojna.

O "božičnem premirju" je angleški The Daily Mirror poročal kar na naslovnici.

Ko so fotografije o božičnem premirju 1914 bile objavljene v nekaterih časopisih, so vojaške oblasti ukrepale. Odločile so se za strožjo cenzuro slik z bojišča. Najbolj moralne (etične) slike s fronte so bile namreč slabe za drugo vrsto morale – za bojno moralo. Evangelijska morala je rak za vojaško moralo - bi lahko rekli. Vojaki, ki ob Božiču nazdravljajo s sovražnikom, si delijo cigarete z njim, ponekod celo zaigrajo z njim nogomet, ne bodo ubranili domovine - se lahko ustrašimo. Bolj ugaja, če so možje v prvi bojni vrsti nekoliko divji, krvoločni - sklenemo računico.

V posmeh fotografijam o božičnem premirju in tudi zato, da do takšnih premirij ne bi prišlo, v seriji fotografij s fronte najdemo t.i. trofejne slike. Na eni takih nemški vojaki nakladajo trupla mrtvih Angležev in Francozov (spodaj). Te fotografije, fotografije poziranja ob ubitih nasprotnikih, so smele s fronte. Včasih so jih uporabljali kot razglednice. Postale so, čemur v dobi interneta pravimo viral photos. Napovedovale so – in tega takrat niso vedeli, pa bi lahko, če bi prisluhnili rasti nasilja v sebi – še večje kupe trupel v naslednji vojni.

Foto: Zasebna zbirka Dr. Bodo von Dewitz

Francoski filozof André Glucksmann v knjigi Tretja smrt Boga (La Troisième Mort de Dieu, izšla l. 2000) pravi, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja, tretjič v duši evropskega človeka XX. stoletja. V duši evropskega človeka je umrl predvsem zaradi zla, trpljenja in smrti, ki smo si jih Evropejci drug drugemu nanesli na bojiščih, v gulagih in taboriščih smrti, na množičnih grobiščih. Za Glucksmanna je prvo Božje ime Etika. Ko človek ni nič vreden, tudi Boga ni več. Po Glucksmannu bi dejali, da na zgornji fotografiji še vidimo živega Boga, na tej spodnji pa že mrtvega. Že tretjič mrtvega.

* Kraj je znan tudi po tem, da je tukaj l. 1916 neki angleški enoti poveljeval Winston Churchill.

Roj ali Česa se ni dobro učiti od čebelic

Od čebelic se učimo. Foto: B.C.

V naši vasi smo si omislili učni čebelnjak (na fotki). Župnija je dala zemljo, čebelarsko društvo znanje in skrbnike, šola navdušila otročiče, da se učijo osnov plemenitega žužkoslovja. V bližini čebelnjaka se največ zadržuje ravno moja malenkost. Tudi zdaj, ko pišem, kar pišem, se spogledujem z neutrudnimi čebelicami in njihovim pisanim domom. Ker sem po duši družboslovec, si ne morem, da ne bi svojih sosed „sociološko“ preučil. Ugotovil sem, da so čebele neke vrste „societas perfecta“, družba, ki je do popolnosti naravnana na kolektivno preživetje in gospodarski učinek. (No ja, glede na to, kako obračuna z odvečnimi in šibkimi člani, je opaziti tudi elemente fašizma.) Nadalje me pri čebelicah nagovarja inteligenca roja. Čebele nimajo vrhovne izvršne oblasti in ne sveta modrecev; nimajo komandantov za čiščenje, komandantov za proizvodnjo toplote in dotok hladila, niti ne komandantov za pašo. Vse steče po nekakšni vibraciji raje, po socialnih avtomatizmih, po preživetvenem nagonu, po vseprežemajočem programu.

Proces uporablja posamezno članico bolj kot posamezna članica obvlada proces. Bo nekaj podobnega z nami?

Zdi se mi fuč in precej nevarno, ko v naših dvopolnih zdrahah spregledamo kompleksnost in se odločamo za enostavnost. Ko torej vidimo hudiča na delu tam, kjer je na delu navaden, včasih kar trivialen družbeni proces. Hud padec intelekta zaznam tako v razlagi, da je vsega kriv Janez Janša, kot v razlagi, da je vsega kriv Milan Kučan. Levica se dve desetletji trudi demonizirati Janeza Janšo, desnica odgovarja z demonizacijo Milana Kučana. V demonizacijo teh dveh mož je vloženo ogromno energije, strasti demonizacije pa podlegajo tako vrhunski univerzitetni umi kot komentatorji za šankom. Zaradi takega početja - zaradi „uroka Depale vasi“, bi rekel Jože Možina - bomo še nekaj let živeli v blokadi dialoga. To bo hočeš nočeš vplivalo tudi na blokado gospodarstva, kar je še vedno majše zlo v primerjavi z zlom strahu in nekrščanskega sovraštva, ki se polašča naših duš, ter - Bog nas varuj! - z zlom nasilja, ki ždi za vogalom.

Je Janšo dal zapreti Kučan? Ne, Kučan ni dal zapreti Janše. V to sem prepričan. Enako sem prepričan, da je Janša po krivici zaprt. Krivca za Janševo zaprtje ne iščem v prvi vrsti v posameznikih niti ne v domnevnem natančnem načrtu domnevne udbomafije (čeprav vem, da so ljudje bivšega SDVja med nami). Krivca bolj vidim v inteligenci roja. Novinarji, ki so Janšo leta in leta utapljali v žlici vode, niso potrebovali posebnih navodil nekoga od zgoraj ali iz ozadja. Dovolj je bilo, da svetovnonazorsko spadajo v roj, da začutijo njegovo vibracijo, njegov nagon, da vedo, kdo je prvi špilferderber in tujek v panju - hudobni „sršen“. So tožilci in sodniki šli vprašat politike, morda kar „njegovo eminenco“ v Murgle, kako zašiti Janšo? Ne verjamem. Dovolj je bilo, da so mentalno del roja, in že so po avtomatizmu naredili tako, da je „sršen“ za zapahi in panika v panju zamejena. Da ne bo pomote! Kadar sodstvo deluje po zakonitostih roja, je enako velika katastrofa kot da bi sodnikom odločitve osebno šepetal nevidni stric iz ozadja.

Seveda nočem reči, da Kučan ni pomemben. On ostaja osrednji lik roja in njegova osebna odgovornost ne bo majhna. Nočem pa verjeti, da je Kučan slovenski Belcebub – „gospodar muh“ in poglavar hudih duhov. Mislim, da so veliko bolj kot on (ali, z leve perspektive, Janša) nevarne histerija, kapitulacija racija, nostalgija po močni roki in manihejska manija. Skratka, bolj kot posamezniki na levi in desni, so za naše skupno življenje nevarni negativni psiho-socialni procesi, ki so pogosto enaki na levi in desni.

Ni in ni dobro, ko namesto po racionalni razčlembi posežemo po enostavni in udarni demonizaciji drugega. Ni in ni dobro, ko se prepustimo programu roja. Vsak pa mora začeti pri sebi. A večjo odgovornost pri tem ima levica. Zakaj? Preprosto zato, ker - kot nas učijo filmi o spidermanu (spet smo pri žuželkah) - moč in odgovornost gresta skupaj. Ker ima levica večjo finančno, politično in medijsko moč (sociolog Frane Adam govori o „asimetriji v vplivnosti“), je tudi bolj odgovorna za nastale razmere in mora več kot drugi storiti, da postanemo normalni in nad-žuželčje racionalni. 

Na kratko: tip inteligence, ki je dober za čebeljo družino, ni nujno dober za ljudi. Pa brez zamere, čebelice!

V greznico odvržena trupla otrok ali še en mit o hudobni Irski?

Kakopak! Zakaj ne bi tudi naši mediji pograbili svetovne novice? Poročali so Irci (Irish Mail on Sunday), poročali so alfa samci interkontinentalne tiskovnoangencijske in medijske scene kot AP in londonski Guardian. Kako naj se ne odzovejo pristojni iz Ilirskih provinc?

MMC je članek naslovil takole: Cerkev na Irskem na udaru po najdbi množičnega grobišča otrok (link). 24ur.com: V greznici okoli 800 otroških okostij (link). Svet24 zgodbo nadgradi z: Na otrocih so preizkušali cepivo za živino (link). Siol.net: Ob cerkveni sirotišnici našli 800 posmrtnih ostankov otrok (link)

Povzemimo, kaj se je po vsem tem zasidralo v spomin povprečnega uporabnika medijev: v mestu Tuam na zahodu Irske so odkrili greznico z 800 trupelci. Tja naj bi jih brez krščanskega pogreba zmetale nune. Otroci so bili nastanjeni v posebnem zavodu in stari do devet let. Bili so ali sirote ali nezakonski otroci, kar je bilo v katoliški Irski huda stigma. Bili so hudo zlorabljeni. Odkritje je delo neke lokalne zgodovinarke - Catherine Corless po imenu. Takih grobnic je verjetno še več.

A na bolj čustveni in ideološki ravni je poročanje šlo v že znano smer. Pomagajmo si z zgoraj omenjenimi naslovi člankov. Takoj omemba Cerkve, da je jasno, kdo je vekotrajna Hudobnica! (RTVSLO.SI) Greznica je za človeške iztrebke; in, glej, nune so tja metale otroke! Gothic horror! (24UR.COM) Še prej pa so à la dr. Mengele na otrocih izvajali niti ne medicinske ampak kar veterinarske poskuse. Nacisti! (SVET24.SI) Zadeva je praktično zaključena in jasna: posmrtni ostanki so „najdeni“ - pssst!... čeprav grobnice še odprli niso. (SIOL.NET)

In danes? V slabem tednu, ko je novica obšla svet, se zgodovinarka Catherine Corless že popravlja. Pravi, da ni nikoli dejala, da bi bila trupla otrok „odvržena /dumped/“ (članek). Njen cilj da ni drugega kot postavitev spomenika otrokom, ki so bili žrtve lakote in revščine tistega časa.

Posmrtnih ostankov 800 otrok namreč še do tega trenutka ni nihče videl. „Greznica“ je grobnica za pokopavanje ljudi, ki pa je resda bila narejena na osnovi neke stare opuščene greznice. Vsa zgodba je bila izvzeta iz širšega konteksta visoke otroške umrljivosti na Irskem tistega časa. Skupnih otroških grobnic je na zahodu Irske sploh veliko. Praviloma so označene, je pa možno, da kakšna ni ali da je šla v pozabo. Zgodovinarka Catherine Corless je verjetno napačno križala podatke. Res je, da po njenih raziskavah manjkajo podatki za pokop 800 otrok, ni pa rečeno, da so ti otroci pokopani prav v „greznici“ v Tuamu. V medijih je bilo premalo poudarjeno, da je zgodovinarka raziskovala po matičnih uradih. Nekateri so poročali skoraj tako, kot da bi „na terenu“ lastnoročno odpirala grobnice. Res je, da so v tej grobnici ostanki otrok, ni pa dokazano, da jih je 800. Tudi ni rečeno, da niso bili cerkveno pokopani.

Te in še druge argumente ter pomisleke je v osmih točkah že nekaj dni po „velikem odkritju“ objavil zgodovinar Michael Cook v članku Kakšna je resnična zgodba o množičnih grobiščih na Irskem? na MercatorNet.com. Priporočamo v branje (članek).

Skratka, slika se od prvih „gothic horror“ poročanj tujih in domačih medijev že umirja in spreminja. Smo še enkrat nasedli protikatoliški ihti značilni za kakšne Angleže, ki irskih „katoliških bratrancev“ že stoletja nazaj ne ljubijo preveč? Ne bi bilo prvič, da si o katoliški Irski ustvarjamo izrazito negativno podobo. Se spomnite filma Sestre magdalenke? Če ne, si na Kolosejevi strani še lahko preberete povzetek vsebine (link) in (malomarno) zgodovinsko razlago. Po ogledu filma smo gledalci dobili občutek, da je Cerkev na Irskem izvajala fašistično oblast; vključno z neke vrste koncentracijskimi taborišči, „magdalenskimi pralnicami“, katerih žrtve so bile mlade ženske. Te naj bi bile tam tudi spolno zlorabljene.

Avgust 2010, celjski skavti  na Mount Brandon,
ki je z 951 m eden najvišjih vrhov Irske. Foto: B.C..

Ne pričakujem, da bo Kolosej navedel strokovne popravke. Je pač Kolosej, rezervoar potrošniške estetike, ne pa ustanova za resnicoljubnost. Vendar kak drug naš medij pa bi lahko opazil 1000 strani dolgo Poročilo McAleese iz 2013 (celotno poročilo). Irski senator Martin McAleese je namreč imel od vlade zadano nalogo raziskati zadevo glede „magdalenk“. Slika je zdaj bolj realna, še vedno žalostna, a o kakšnih množičnih fizičnih in spolnih zlorabah ni mogoče govoriti. V intervjujih ni nobena bivša „magdalenka“ dejala, da bi bila spolno zlorabljena. Fizično kaznovanje v magdalenskih pralnicah pa je bilo primerljivo fizičnemu kaznovanju, ki se je v tistem času uporabljalo v kateremkoli vzgojnem zavodu na britanskem otočju. Tudi skupno število vseh deklet napotenih v te zavode je manjše od tistega, ki si ga predstavlja javnost.

Brendan O’Neill, po prepričanju ateist sicer pa urednik na Spiked Online (ki je liberalno levo usmerjeni medij), se je nad medijskim pristopom do irske polpreteklosti zelo ujezil že v primeru „magdalenk“. Ujezil se je tudi tokrat. Naslov njegovega komentarja pove vse: Tuamska greznica - še en mit o hudobni Irski. Priporočamo v branje (članek).

Strogi do zablod in grehov irskega (in kateregakoli) katolištva - ampak ne na račun resnice!

100.000! Hvala.

Danes se je zgodil sto tisoči (100.000) obisk pričujočega bloga. Prva objava na blogu je bila 19.X.2012; od takrat do včeraj sem gor dal 109 objav.

Največji napotitelji na moj blog so (razporejeni po št. napotitev): 
1. Facebook.com
2. Google.si
3. Druzina.si
4. Casnik.si
5. Drugisvet.com

Najbolj brani zapisi pa so:
1. Zakaj ni novih duhovnikov?  1705
2. Skavti, karizmatiki in podobni ter njih katoliška identiteta  1473
3. Frančišek I.: takoj novo, takoj evangeljsko  1373
4. Kaj je spol?  1319
5 „Austrija, hvala ti za kruh!“   1113

Hvala vsem, ki me berete!

Edvard Kovač o Franciji po evropskih volitvah

Na moj blog Francoski poduki se je odzval profesor filozofije dr. Edvard Kovač, ki redno predava tudi v Franciji. Z njegovim dovoljenjem objavljam vsebinski del pisma, ki mi ga je poslal.

Edvard Kovač
(noviglas.eu)

Glede Francije /na blogu napisane/ stvari v glavnem držijo, toda če je človek že skoraj 40 let vsako leto vsaj nekaj mesecev v Franciji, kot se to dogaja meni, potem pozna tudi odtenke. Jih bom nekaj naštel:

1. Zgodovina Vendeje je res pretresljiva. Ostala je v zavesti ljudi, čeprav so sedaj vsi Vendejci republikanci. So pa bili v glavnem pobiti le moški in sicer zelo sistematično (ne cele družine, kot omenjaš). Ker enostavno ni bilo več moških, so duhovniki dovoljevali, da so imeli fantje, ko so odrasli, po dve ženi, da so dekleta lahko postale matere in da pokrajina ni izumrla.

2. Slika zadnjih evropskih volitve glede kmetov pa je v Franciji nekoliko drugačna. Kmetov v Franciji ni 25 odstotkov, kot jih je dobila skrajne desnica Le Penova. Jedro njenih volivcev so obubožani delavci. Majhen kraj na severu Mericourt, kjer živijo tudi slovenske družine rudarjev zaprtih rudnikov, je zanjo volilo 42 odstotkov. Njeni volivci so razočarani socialisti in komunisti. Ko govoriš v blogu o uporu revežev na zadnjih volitvah, to vsekakor drži.

3. Tudi jedro volivcev Le Penove niso katoličani. V dveh okrajih, kjer Le Penova lista ni bila prva, so področja, kjer je še največ nedeljnikov, se pravi v Pariškem okrožju in pa na Zahodu, kamor spada tudi Vendeja. Katoličan še vedno radi volijo Center in pa seveda degoliste.

Da so pa Francozi tradicionalno navezani na kmetije, znova drži. Tudi intelektualci s ponosom govore o svojih kmečkih koreninah, kot o simbolu zdravega duha.

In še moj komentar zadnjih volitev v Franciji, zame kažejo:

1. na velik upor zoper predsednika Françosia Hollanda. Tako nesposobnega predsednika Peta Francoska republika še ni imela. Povečal je plast revežev, srednji razred je začel obubožati itd. Namesto da bi se lotil brezposelnosti, zaposlovanja mladih, se je ukvarjal z Družinskim zakonikom. Tukaj je res kar nekaj podobnosti s Slovenijo.

2. Tudi degolisti se niso odrezali, saj so med njimi prehuda trenja, poleg tega se s prejšnjo vlado niso zelo izkazali.

3. Evropske institucije so Francozom še vedno odtujene. V teh težkih časih nacionalni TV dnevnik govori le o Franciji in o tem, kaj je hudega po svetu. Potrebno bi bilo vzpostaviti demokratični pretok med bazo in političnimi elitami, ki vodijo Evropo.

Ker ljudje sploh niso vedeli, čemu resnično služijo te volitve, niso šli volit (okrog 60 odstotkov) ali pa si dali duška.

Edvard Kovač

Asia Bibi: Trdno verjamem, da bom vstala.

Pakistanska kristjanka Asia Bibi (s spleta)

V času pred veliko nočjo je italijanskim novinarjem iz La Stampe uspelo vzpostaviti stik z Asio Bibi, 42-letno kristjanko, ki v pakistanskem zaporu že štiri leta čaka na izvršitev smrtne kazni. Obsojena je po členu 295c pakistanskega kazenskega zakonika, ki obravnava kazni za bogokletje proti Preroku. »Bogokletje« Asie naj bi bilo, ko je vpričo muslimanov primerjala Jezusa Kristusa in Mohameda ter dejala, da je Kristus zanjo storil več kot Mohamed. 

Ko je bila leta 2009 obsojena na smrt, se je Asia pritožila na višje sodišče, ki pa iz strahu pred islamskimi skrajneži nikakor ne skliče obravnave. V zaporu so ji ponudili pomilostitev, če se spreobrne v islam. Ponudbo je odbila rekoč, da raje umre, kot da zanika Jezusa. Italijanskim novinarjem je posredovala naslednje besede: »Z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem verjamem, da bom vstala.« In še: »Kristus bo zame našel novo pot pravičnosti. Z Njim bom v kraljestvu, kjer ni krivic in zapostavljanja.« Asia srčno upa, da bo pred sodiščem dokazala svojo nedolžnost in se rešila smrtne kazni. Vendar je pripravljena tudi umreti in se združiti s Kristusom v novem stvarstvu.

O Asii Bibi, hvala Bogu, vemo. Za njeno oprostitev se zavzemajo mnogi, tudi Sveti sedež. Okrog nje se je organizirala ekipa odvetnikov in podpornikov. Dva od njih so skrajneži že ubili. Koliko pa je preganjanih kristjanov, za katere ne vemo! Šest tisoč kristjanov naj bi bilo v Severni Koreji na prisilnem delu samo zato, ker so kristjani. V severni Nigeriji teroristi skoraj vsakotedensko ubijejo nekaj kristjanov. Pogosto jih napadejo med mašo in molitvijo, da je tam že v pregovor prišlo: »K maši vem, da bom šel; ali bom prišel od maše, ne vem.«

Bogu bodimo hvaležni za versko svobodo, ki jo imamo. Četudi jo nekateri, včasih tudi politiki, poskušajo zmanjševati, svobode ni malo. Od preganjanih in pobijanih bratov in sester iz daljnega sveta pa se učimo najdragocenješega, kar smo in kar imamo, to je naša vera v Jezusa Kristusa. 


P.S.: To besedilo je bilo objavljeno kot uvodnik v Družini 4.5.2014.