Velemesto, ki nima krize duhovnih poklicev

Zakaj je nadškofija Madrid nekaj posebnega

Danes (10. maj) je praznik sv. Janeza Avilskega, od oktobra lani cerkvenega učitelja, sicer pa zavetnika španske svetne duhovščine. Nadškofija Madrid praznik vsako leto obeleži s predavanjem in s srečanjem duhovnikov jubilantov v madridskem semenišču. Današnji predavatelj je bil priznani voditelj duhovnih vaj jezuit p. Germán Arana. Med slušatelji sva bila tudi moj župnik Alfredo in jaz.

Srečanje duhovnikov jubilantov v madridskem semenišču.
Srečanju predseduje kardinal Rouco Varela. 10.9.2013, foto: B.C.

Nadškofija Madrid je nekaj posebnega. Prvič zato, ker ni stara. Ustanovili so jo šele l. 1885. Prej je Madrid spadal pod nadškofijo Toledo, kjer je še danes sedež španskega primata.

Drugič, ker ima najmlajšo (gotsko?) katedralo na svetu. Katedrala La Almudena je bila posvečena l. 1993 po rokah papeža Janeza Pavla II.. Glede katedrale so v strokovni in duhovniški javnosti zelo deljena mnenja. Nekateri pravijo, da je bilo popolnoma zgrešeno delati (neo)gotiko ob koncu XX. stoletja. Drugi zagovarjajo, da moderna katedrala z bližnjo kraljevsko palačo enostavno ne bi šla skupaj. Bog in „cesar“ tako zdaj bivata v enako veličastnih in po pročeljih stilsko podobnih zgradbah.

Tretja zanimivost je, da je zavetnik Madrida sv. Izidor Kmet. Ne kakšen mistik, mučenec, škof ali učenjak, temveč kmet. V srednjem veku je Madrid bil malo večja kmečka naselbina in več ali manj, kjer stoji zdaj semenišče, so bile njive, na katerih je oral (ali pa angeli namesto njega) sv. Izidor. Madridu se kmečki izvor pozna tudi po tem, da ni nikoli pridobil naziva mesto. Strogo zgodovinsko gledano je še danes „la villa“ (trg) in ne „la ciudad“ (mesto).

Zakaj ima Madrid polno semenišče

Četrta posebnost madridske škofije je, da za razliko od skoraj vseh zahodnoevropskih škofij nima krize duhovnih poklicev. Na skoraj 500 župnijah je dovolj duhovnikov, v semenišču je 120 škofijskih bogoslovcev, letos imajo 22 novih maš. Kako je to mogoče?

Madrid je za velemesto (tretje največje mesto v EU) presenetljivo „nesekulariziran“, oz., precej manj sekulariziran kot, recimo, večni rival Barcelona ali druge evropske prestolnice. Manjša sekularizacija se vidi najprej čisto strukturno. Cerkev upravlja mnoge bolnice in šole. Že v celotni Španiji je temu tako, v Madridu pa še bolj poudarjeno. Ogromno mladih gre skozi katoliško šolstvo - to zagotovo pusti pečat. Zlasti, ker se v šolah veliko in dobro dela.

Drug razlog lahko iščemo v kakovosti klera. Če se je v Italijo reklo, da ima Milano „najbolj disciplinirani“ kler v deželi, potem pod tem vidikom v Španiji nekoliko izstopa Madrid. Duhovniki so marljivi in predani. Ko so stari 75 let, se odpovejo vodenju župnij in mnogi so na stara leta kaplani ali duhovni pomočniki. Kakovostni kler pomeni kakovostne župnije. Kakovostne župnije pa so (takoj za primarno vlogo družine) same po sebi kovnice novih poklicev.

Tretji razlog je dejstvo, da je Madrid neke vrste trdnjava dveh gibanj: Opusa Dei in neokatehumenov. S tem, da so tukaj navzoča tudi druga t.i. „nova cerkvena gibanja“, recimo, Comunione e Liberazione. Delovanje gibanj se v mestu enostavno čuti. Brez gibanj bi bogoslovje gotovo ne segalo do za zahodnoevropske razmere „fantastičnega“ števila 120-ih škofijskih semeniščnikov. (H katerim seveda moramo dodati še tiste fante, ki se na duhovništvo pripravljajo znotraj redov ter drugih semenišč in je zanje pričakovati, da bodo kot duhovniki delovali v Madridu.)

In povprečna madridska župnija

Klaretinska župnija sv. A. M. Klareta v severnem delu mestu, v kateri bivam in nekaj malega pomagam, je ena izmed štirih, ki jih klaretinci v mestu imamo. Madridsko pastoralno sliko naša župnija zgolj potrjuje. V župniji je 6000 prebivalcev in je tesno zvezana s kolidžem za 1800 otrok (od 6 do 19 let starosti), ki prihajajo tudi iz drugih bližnjih delov Madrida. Pravzaprav sta župnija in šola v mnogih ozirih isto. Priprava otrok na zakramente poteka v okviru kolidža. Mladinska pastorala z mladinskim centrom in močno skavtsko skupino je prav tako bolj v domeni šole kot župnije. Letos imamo 110 prvoobhajancev in zato bo prvo obhajilo dve nedelji zapored. Porok je za letos napovedanih okrog 10. Ob delavnikih imamo 5 maš, v nedeljo pa 7. Pred vsako mašo, petek ali svetek, spovedujemo. Pevski zbori so trije: otroški, mladinski in odrasli. Vsi bolniki, ki želijo, enkrat na teden dobijo sv. obhajilo, ki jim ga prinesejo laiki. Še to: naša cerkev ni "lepa"; je boljkone velika "telovadnica"; nima oltarjev, bogatih kipov, orgel, niti ne zvonika in zvonov; je pa ves dan odprta in v njej skoraj vedno kdo moli.

Posebno poglavje je dobrodelnost. Župnijska Karitas dvakrat na teden deli pomoč. V letu 2012 je razdelila pomoč v vrednosti (za slovenske razmere vrtoglavih) 90.000 evrov. Nasploh je finančna shema župnije nastavljena zelo v prid solidarnosti (za razliko od finančnih shem slovenskih župnij, ki so nastavljene predvsem v prid ohranjanja in obnavljanja sakralnih objektov). Solidarnost je tako močno prisotna, da se ti pri spovedi neredko zgodi, da slišiš človeka, ki izpoveduje kot greh opustitve, ker se mu zdi, da je za uboge premalo dal.

Seveda - sekularizacija je na delu tudi v Madridu. Tudi tukaj 

Procesija sv. Izidorja Kmeta, Madrid. Foto: wikipedia.

napreduje. To v naši župniji čutimo po upadu števila otrok in mladih pri nedeljskih mašah; v težavah odraslega zbora in skupine Karitas, da bi se pomladila; pa v mnogih mladih, ki se ne poročijo,... Vendar hitrost napredovanja in razsežnost pojava zdaleč nista tolikšna kot v Sloveniji.

Vprašanje je, kaj se po pastoralni plati obeta „trgu“ Madrid v prihodnosti. Bo na koncu tudi on podlegel sekularističnemu cunamiju? Naslednji teden praznujemo osrednji mestni praznik - patrona sv. Izidorja (15. maj). Če je kmet Izidor z lopato v rokah (najbolj pogosta upodobitev) do zdaj varoval ta kraj, zakaj dvomiti, da ga ne bo še naprej?