Prvi kupi knjig o Frančišku

Kaj izbrati?

Novi papež je že knjižni fenomen. V prvem mesecu je v španskem jeziku izšlo okrog 20 knjig o papežu Frančišku oz. knjig z njegovimi govori, predavanji, pisanji, ko je bil še buenosaireški nadškof. Zanimiva je vsaj pri polovici knjig enotna grafika: platnice v prevladujoči beli papeški barvi s simpatičnim Frančiškom na naslovnici.

V knjigarni sem se postavil ob kup (na fotografiji) in se odločal, kaj bi vzel. Mamljiva je knjiga (po prvem tednu že druga izdaja): Jesús Bastante & José Manuel Vidal, Francisco. El nuevo Juan XXIII (Frančišek. Novi Janez XXIII). Njena vsebina je orientirana na temo prenove Cerkve, na različna pričakovanja s tem v zvezi ter na interpretacijo Frančiškovih prvih gest in besed. Druga privlačna knjiga je delo glavnega urednika največjega španskega katoliškega tednika Vida Nueva: Juan Rubio, La viña devastada. De Benedicto XVI al Papa Francisco (Opustošeni vinograd. Od Benedikta XVI. do papeža Frančiška). Vsebina je podobna kot pri prejšnji knjigi. Poudarek na zablodah in grehotah v naročju Cerkve in na potrebi po očiščenju in prenovi. No, na koncu sem se odločil za žensko pero.

Paloma Gómez o veličini Benediktovega odstopa

30 dni po nastopu papeža Frančiška ne vemo nič novega o razlogih, ki so privedli Benedikta XVI. do odstopa. Najverjetneje zato, ker ni nobene velike skrivnosti, nobenega strašnega tabuja. Benedikt je odstopil iz razlogov, ki jih je navedel: starost, utrujenost, potreba po osvežitvi v vrhu Cerkve. Kljub temu je slika bolj jasna.

O tem Paloma Gómez Borrero, častitljiva novinarka, ki ji je bilo dano za različne španske in južnoameriške elektronske medije pokrivati zadnje štiri konklave, zvesto slediti dogajanju v Vatikanu in Janeza Pavla II. spremljati na 102 potovanjih (od 104, ki jih je po svetu opravil ta poljski papež). Te dni je izdala knjigo De Benedicto a Francisco. El cónclave del cambio (Od Benedikta do Frančiška. Konklave sprememb). Knjigo kupim in jo na mah skoraj pol preberem. Velike črke in 184 strani pač.

Večji del knjige je analiza Benediktovega odstopa. Od vzrokov za papeževo utrujenost do postopka abdikacije in perspektiv, ki jih je to dejanje odprlo. Novinarka se sprehodi od afere do afere v vrhu Cerkve in med klerom poudarjajoč ob tem papeževo bolečino in njegov boj z nepravilnostmi in grehotami. Paloma Gómez opozori na Benediktovo samoto v rimski kuriji, v kateri dela 4800 ljudi, in ponovi stavek, ki so ga po Rimu šepetali zadnja leta: „Janez Pavel II. je imel Ratzingerja, Ratzinger nima nikogar.“

Ampak v njeni knjigi ni dih jemajočih novih razkritij. (Vsaj za tiste katoličane, ki se kot prejemniki novic v preteklosti nismo samo-cenzurirali oz. ustrašili poslušati o raznih nečednostih.) Kar je novo, je naša bolj jasna zavest o veličini Benediktovega odstopa. Če smo veseli zaradi marčevskega „konklava sprememb“ in vzhičeni nad likom papeža Frančiška, je to zato, ker je papež Benedikt opravil „izbiro revolucionarne vrednosti“ (s temi besedami je odstop komentiral Hans Küng). Če zaključim: danes opazujemo in poudarjamo različnost slogov papeževanja, ukvarjamo se s simpatičnimi podrobnostmi (npr. prejšnji papež je imel rdeče čeveljčke, ta jih nima), z vsakim dnem pa bomo bolj jasno videli: velika svoboda kardinalov, da izberejo za papeža nekoga „drugačnega“, nekoga izven Evrope, je bila sprožena z veliko svobodo Benedikta XVI., da odstopi.