Oblast in služenje

Zeli na kamnitem pročelju katedrale Santiago de Compostela. (foto B.C.)

*

Dve močni podobi za „cvetni“ konec tedna. Na Cvetni petek na VIP tribuni stožiškega stadiona poleg nekaterih politikov s predsednico vlade na čelu domnevni šef balkanske kokainske naveze za Slovenijo. Druščina gleda tekmo Slovenija - Islandija. Druga podoba: v soboto v Castel Gandolfu papež objame papeža, dva v belo oblečena škofa skupaj molita in obedujeta – še pred mescem in pol nekaj nezaslišanega.

Prva podoba je podoba tega sveta, da bolj ne more biti. V Stožicah se razkaže nova oblast, še en uradni obet, da bo jutri bolje, v kar smo nekateri željni drugi pa siljeni verovati. Ljudje potrebujemo oblast in jo razumemo kot nekaj svetega. Oblastnike spoštujemo in četudi smo jih sami izvolili pod njihovo zadnjo plat podstavljamo knežnje kamne, imamo za njih VIP tribune, smo počaščeni, če nas pogledajo. A ga. Bratušek, kot vsak oblastnik, ima senco. V Stožicah je bila ta senca takorekoč ikonična, paradigmatična. Na isti tribuni nekaj sedežev vstran je čemelo podzemlje, zlo, laž, krvave oči in krvava roka,... ter razglašalo: „Tu smo, tu bomo, nič nam ne morete. Niste vi, ki preko svojih vlad in sodišč odobravate ali neodobravate nas. Mi smo, ki odobravamo ali neodobravamo vas.“

Mafija se v javnosti nikoli ne razkazuje slučajno. Tokrat je povedala, da preko svojih koka-dilerjev drži na povodcu mnoge iz slovenske visoke družbe. Vlade se menjavajo, politiki se gredo oblastnih iger, a nihče naj ne dvomi vanjo. Zgolj s svojo kartoteko seznamov odjemalcev koke, ima skoraj toliko politične moči kot Delo, Dnevnik in Večer skupaj. No, vsaj tako je bilo njeno petkovo sporočilo. 

In človek se vpraša: Bodo VIP tribune in oblast za vedno v rokah hudiča? Njega, ki je nekoč nonšalantno priznal, „meni je izročena in jo dam, komur hočem“? Je sploh možna oblast, ki nima sence? Človek, ki to premišljuje, bi kar obupal. Šel med jezne vstajnike, med anarhiste. Utopično bi verjel v boljši svet brez kakršnekoli oblasti. Niti človeka nad živaljo, kaj šele človeka nad človekom.

**

V Castel Gandolfu se je na Cvetno soboto zgodila bela zarota. Stoletja in stoletja smo katoličani verjeli, da je v Rimu eden beli papež, zdaj smo videli dva. Katoliška mitologija je pretresena. Benedikt XVI. nas je s svojim odstopom prisilil v fazo resetiranja, kot je še v zgodovini ni bilo. Če papež lahko odstopi, če on lahko reče, da se ne gre več, ali smo še v Eni, Sveti, Katoliški in Apostolski? In Bog? Ali tudi Bog ni več, kar je bil? Verjeli smo, da je On Silni, Močni, Nesprejemljivi, in papež, „per analogiam“, več kot le Njegov približek. Ampak nemški papež je bil preveč bister, da bi pristal na tovrstne naravno-religijske vzorce. Preveč Svetoduški in Jezusov, da bi vztrajal v vlogi, ki mu jo daje človek v svojem neskončnem strahu pred svobodo in odgovornostjo, v svoji potrebi po malikovanju človeških voditeljev.

Bela zarota, srečanje papeža Frančiška s upokojenim papežem Benediktom, je zarota proti malikovanju oblasti. Zarota? Niti ne. Saj sta v teh dramatičnih in silno lepih tednih oba dokaj glasno in nazorno nakazala, da bo naslednja velika bitka katolištva bitka proti oblastiželjnosti in gospodovalnosti v Cerkvi in svetu.

Stožiška podoba je podoba sveta in časa, ki se spreminjata in ostajata takšna kot sta bila. Castengaldolfska podoba je podoba sveta in časa, ki se spreminjata na skrivnosten in nepredvidljiv način. Na način, da niti katoličani nimamo pojma, kaj se z nami te dni dogaja.

***

A Frančišek je napovedal: zgodila se bo edina možna revolucija, se pravi, edina, ki lahko spremeni nas in družbo na bolje, ne da bi ustvarjala nove žrtve - revolucija služenja drugemu. Te revolucije ne bomo vsiljevali politikom, demokracijam, VIP tribunam. Še pri internem pridiganju o njej bomo previdni, ker dobro vemo, kje je treba začeti. Če se je namreč celo v rimski kuriji udomačil karierizem in čudno neformalno mreženje v lovu za koristmi, ne bo manjkalo te bolezni tudi po celem telesu Cerkve, vse tja do vaških župnikov. Takšna je dedukcija. Indukcija ne bo bistveno drugačna.

Kako se nam je to zgodilo? Razlogov bo več. Omenil bo enega. Morda najbolj tabuiziranega, a ravno zato najbolj potrebnega debate in preverjanja. V zadnjih tridesetih letih smo v Cerkvi z velikim poudarkom na močni identiteti, na močni vdanosti voditeljem, na nujnosti spopada s tem svetom, na „alternativnih“ ekonomskih dejavnostih ter s svojim bojem proti notranjecerkvenim „heretikom“ zaorali globoko brazdo, iz katere je vzklilo tudi novo religijsko gospostvo, nova vera v moč sistema.

Z novim Frančiškovim slogom prihaja več kot popravek, več kot kozmetika in plastična kirurgija, prihaja poziv k spreobrnjenju. Cerkev je prva, da verjame ne v katerega koli Boga, temveč v Jezusovega, v „oblast služenja“, da torej postane „uboga za uboge“. Pri tem ne bodimo lahkomiselni! Spreobrnjenje k služenju in uboštvu bo bolj boleče, kot si predstavljamo zdaj, ko smo še kot opiti od čudovitega konklava in od pristnosti argentinskega papeža. Ampak, ko bomo delali na sebi in nam bo težko, vedimo da delamo za vse okrog sebe, za družbo, za politiko in gospodarstvo. Ne podcenjujmo se! Katoličani smo največja in edina zares globalna religija. Spremembe v naših srcih in naših strukturah ne morejo ne imeti posledic v širši družbi. To velja že zaradi socioloških zakonitosti. Kako velik je šele up, če upoštevamo, da je zadnja resnica naše religije onstran sociologije - v Duhu!