48 ur po „habemus papam“

 

„Škandalozno je, da se kardinali zberemo v izoliranem prostoru, kjer prisežemo, da ne bomo ničesar razkrili, naslednji dan pa se je naše sporočilo lahko v italijanskih časopisih bralo do besede natančno,“ je po konklavu jezen dunajski kardinal Christoph Schönborn. Če je sam konklave bil popoln uspeh glede molka in do zadnje sekunde nismo vedeli, kdo bo novi papež, je 48 ur po „habemus papam“ v obtoku že toliko info-drobcev, da je bistrim in potrpežljivim vatikanistom mogoče sestaviti mozaik in ugledati (domnevo) dinamiko konklava. Info-drobci in iz njih sestavljen mozaik sicer dobro denejo naši radovednosti, niso pa najboljši izkaz za kardinalski zbor. A kardinali so ljudje in človeku je najslajše povedati kaj od tega, kar je „za dvajset let zapora“ - kot je povedano v filmu „Moj ata, socialistični kulak“.

Trditve v naslednjih petih točkah niso 100 odstotne, so pa dokaj trdne in dokler jih kdo ne ovrže z drugačnimi podatki, bomo skupaj z vatikanisti z njimi pač operirali. Kaj je torej mogoče videti iz konklavnega mozaika 48 ur po ganljivem in osupljivem „habemus papam“?

1. Bergoglio že na začetku konklava močan

Papeška oprava l. 1492.
historicalfiguresfoundation.blogspot.com

Buenosaireški nadškof Jorge Mariano Bergoglio je bil močan kandidat, še preden je ceremonijer z „extra omnes“ odgnal lokalno in svetovno javnost iz Sikstinske kapele. Kardinali, predstavniki svetovnega episkopata (se pravi, afriškega, azijskega in seveda ameriškega), so že v dneh pred konklavom v njem videli „svojega“ kandidata, čeprav je možno, da so šele po prvem glasovanju na konklavu spoznali, kako močna je v bistvu njihova, se pravi, „Bergogliova stranka“. Če pa je nekdo (ta nekdo bi lahko bila severnoameriška četica kardinalov, lahko bi bila tudi „slovenska“ naveza Franc Rode & Santos Abril y Castelló, o čemer smo brali na siol.net) za Bergoglia lobiral pred konklavom, potem seveda vse čestitke za popolno tajnost in briljatno izvedbo tovrstnega manevra. Zakaj še smo to močno kandidaturo spregledali, v 5. točki tega zapisa.

2. Vzorec konklava: virusna okužba

Bergoglio potemtakem ni prišel na površje po vzorcu oktobrskega konklava iz l. 1978, ko sta dva najmočnejša kandidata (konservativec Giuseppe Siri in progresist Giovanni Benelli) obtičala v pat poziciji in so se volilci po nasvetu dunajskega kardinala Franza Königa zatekli k tretjemu – h krakovskemu nadškofu Karolu Wojtyłi. Tokrat je že po prvem glasovanju Bergoglio bil vodilni, pravijo info-drobci. Z vsakim nadaljnjim glasovanjem je dobival nove in nove glasove. V petem glasovanju je zelo presegel kvorum 77. glasov. Za koliko, (še) ne vemo, tega info-drobca (še) nimamo. Vemo pa, da so zaradi vzklikov veselja ob 77. preštetem glasu in splošnega hrupa pod Michelangelovimi mojstrovinami morali štetje prekiniti. Konklave torej ni bil toliko spopad dveh front, temveč neke vrste „virusni dogodek“, ko je Bergogliovo ime iz minute v minuto „okužilo“ več kardinalskih src. Podobna dinamika torej kot na konklavu l. 2005. Za razliko da smo takrat Josepha Ratzingerja vsi imeli za prvega med papabilimi in velikega presenečanja po „habemus papam“ ni bilo.

3. Lahkotna zmaga nad kurijskim bunkerjem

Strah vzbujajoča "stranka" kurijskih kardinalov verjetno sploh ni obstajala oz. ni bila aktivirana. Dnevi pred konklavom so po „vojaško“ izgledali nekako takole. Ameriški general Timothy Michael Dolan vodi izkrcanje zavezniških sil v bližini Rima. Cilj je osvojitev vatikanskega bunkerja, v katerem je močna posadka kurijskih in italijanskih strelcev, ki jih vodita z vsemi žavbami namazana Tarcisio Bertone in Angelo Sodano. V smeri bunkerja s severa že pritiskajo germanske enote s strategom Walterjem Kasperjem na čelu, z juga se bodo vsak čas prikazali afriški in azijski oddelki. Dolan bo s tovarišijo bunker zavzel, nastavil svojega človeka, se vrnil v New York, kjer mu bodo pripravili veličastni sprejem ter rekli: „Good job, Tim!“ A zdaj se zdi, da kurijskega bunkerja sploh ni bilo. Kurijski kardinali so po eni strani zaradi nizkega ugleda kurije vedeli, da morajo staviti na nekoga izven svojih vrst – od tod močna kandidatura Brazilca Odila Schererja, po drugi pa očitno niso nastopali enotno.

4. Enigma Scola

Karikatura z majčkeno "proti-italijanskega" pridiha.
FB

Ostane enigma imenovana Angelo Scola. Kako je možno, da je njegova kandidatura do zadnje sekunde kvotirala tako visoko? Kako je možno, da so na sedežu Italijanske škofovske konference (CEI) še v času med belim dimom in „habemus papam“ bili popolnoma prepričani, da je novi papež Scola? To dokazuje ponesrečena spletna objava, ki se ji danes smeji pol sveta. V sredo, ob 20:23, je namreč tajnik CEI Mariano Crociata objavil uradno čestitko novemu papežu „milanskemu nadškofu Angelu Scoli„. Šele čez eno uro so napako popravili. Vnaprej pripravljen tekst ni bil prečiščen? Nerodnost? Zdrs?... Kakorkoli, ves pripetljaj je nadvse nazoren. Očitno so si (nekateri) Italijani zelo želeli papeža Italijana. Razumljivo že zato, ker so kot Sahara vode potrebni družbene stabilnosti in papež „tricolore“ bi k slednji gotovo prispeval. 

5. Razlogi za spregled Bergogliove kandidature

Vittorio Messori
infocatolica.com

Še zadnje. Kako to da smo spregledali Bergogliovo kandidaturo? Zakaj ga ni bilo na nobenem seznamu papabilih? Argentinec je namreč že pred konklavom imel visok ugled in vedelo se je, da je na prejšnjem konklavu bil Ratzingerju za petami.

- Prvi razlog za spregled je zelo preprost. Star je 76 let. Vsi smo pričakovali nekoga med 60 in 70. Verjeli smo nenapisanemu pravilu, da „dolgemu“ papežu sledi „kratki“ in „kratkemu“ „dolgi“. Zdaj naj bi bil na vrsti nekdo, ki bi papeževal okrog 15 do 20 let. Zato smo na stran dali vse kardinale nad 75 let, z njimi tudi Bergoglia. Zmotili smo se in zdaj se lahko vprašamo: Je za večje reforme v Cerkvi bolje, če imamo zaporedoma več kratkih papežev, da vsak od njih za kak meter pogumno potisne voz naprej? 

- Drugi razlog za spregled je, da smo se v času pred konklavom več ali manj fokusirali na problem rimske kurije in takšnih ali drugačnih škandalov. Ta „rumenotiskovni“ pristop nam je zaprl oči za globalno Cerkev, za geopolitično raven. Ne vsem. Ena medijska osebnost je ves čas gledala širše, razmišljala geopolitično in vedela, da bo izvoljen Jorge Bergoglio. To je tudi Slovencem dobro znani publicist Vittorio Messori. V svoji kolumni v Corriere della Sera (14.3.) najprej navede priče, ki lahko potrdijo, da je napovedal Bergoglia kot papeža, nato pa razloži, zakaj je vedel. Preprosto: ker je svetovni položaj Cerkve tak, da je zdaj v prvi vrsti in vodilni vlogi Cerkev na južni polobli, natančneje, Cerkev v Latinski Ameriki; in ker je Bergoglio od južnoamerških kandidatov najprimernejši. Podobno kot je l. 1978 svetovni položaj bil tak, da je bila na vrsti Cerkev v vzhodni Evropi, najprimernejši pa Wojtyła.