„Šel pred pekel“*

Ker v molitvi veroizpovedi bolj ali manj površno izrekamo „šel pred pekel“, kakor da bi se nam mudilo z bolj zmagoslavnim „tretji dan od mrtvih vstal“, predlagam, da se malce zadržimo pri temi Jezusovega „spusta v podzemlje“. Med Velikim petkom in Veliko nočjo se ustavimo za trenutek pri Veliki soboti, dnevu, za katerega je Janez Pavel II. dejal: „To je dan, ko je Bog pod zemljo. To je dan Božje odsotnosti - za sodobnega človeka še kako pomenljive izkušnje“ (kateheza, 21. maj 1997).

Odisej, Heraklej, Orfej „šli pred pekel“

Sestop človeškega junaka „pod zemljo“, se pravi, v kraljestvo mrtvih, je motiv, ki ga pogosto srečamo v predkrščanskem religioznem imaginariju. Spomnimo se samo odlomkov iz grške mitologije. Spustiti se do pekla, se pravi v Had, je ena izmed Odisejevih preizkušenj, tja gre tudi sočutni Heraklej, ki izza zaprtih vrat podzemlja nazaj v življenje pripelje Alcestis. Najlepša pa je zgodba Orfeja in Evridike. Slednja hitro po poroki z Orfejem umre. Žalostni Orfej, največji med pevci, opremljen le s svojo liro, gre po njo v kraljestvo mrtvih.

Orfejev spomenik na Ptuju, vir: uni-mb.si

„Prerokba“ grških mitov

Nasprotniki krščanstva radi navržejo, da krščanstvo le predela, kar je v mitih že bilo povedano. Kristjani mite razumemo drugače. Slednji v simbolnem jeziku in znotraj svojih protislovij nakazujejo, kar kasneje Kristus uresniči ne simbolno, temveč zares. Miti ne razkrinkajo krščanstva, temveč ga napovedujejo. V našem primeru skozi tančice in v negotovih obrisih napovedujejo odrešenjski koncept, ki vključuje spust Odrešenika v podzemlje in izhod človeštva iz kraljestva mrtvih. Odisej, Heraklej in Orfej so s svojimi „podzemnimi“ podvigi potemtakem predpodoba Kristusa. Zlasti ko vidimo, da sta pri Herakleju in Orfeju izrazito v ospredju sočutje in ljubezen. „Prerokba“ mitov se glasi: edino ljubezen bo imela pravico in moč obujati od mrtvih.

Von Balthasar: Sinov sestop v temno skrivnost Očeta

Hans Urs von Balthasar je med teologi tisti, ki je glede Kristusovega spusta pred (v) pekel razvil najbolj globoke in drzne misli. S prihodom Božjega sina v pekel, pekel postane kraj dokončnega razodetja večne Božje ljubezni, meni švicarski teolog. Če je pekel kraj, kjer ni Boga, je s Kristusovim vstopom vanj odslej Bog tudi tam, kjer je zanikan. Biti ob pogubljencih in biti mrtev med mrtvimi je največja možna mera Božje solidarnosti do človeka. A von Balthasar ob tem raziskuje še odnos Očeta do Sina. Šele v peklu Sin vstopi v temo, za katero ve le Oče, in mu je Oče doslej ni hotel razkriti. Ta Očetova temna skrivnost je svet greha in Božje jeze nad grehom. Zdaj Sin vstopa tudi v ta svet, vstran od Očeta. Zato njegov krik: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?“ Ampak le tu, v ne-Očetovi deželi, Sin dokončno spozna samega sebe kot „neskončno Drugega od Očeta“.

Rupnikov mozaik o Kristusovem spustu pred pekel,
Lecce (Italija), vir: centroaletti.com

Metz: obnoviti kristologijo Velike sobote

V podobni smeri razmišlja še eden izmed največjih in najvplivnejših teologov naše dobe, še živeči Johann Baptist Metz. V knjigi Memoria passionis piše:

Verjetno ne dajemo dovolj pozornosti kristologiji Velike sobote. V kristologiji sta se izgubila, če se tako izrazim, pot in čas, ki peljeta od Velikega petka do vstajenjske nedelje. Mislim, da mora krščanstvo pripovedovati tudi vzdušje Velike sobote. H kristologiji spada pripoved o času in poti, o izkustvu Velike sobote in, če smo konkretni, velikosobotni kristološki jezik, ki, za razliko od mita, ni zgolj zmagoslavni jezik. Tukaj je razlika med mitom in teologijo. Mit pozabi postaviti tisto vprašanje, kateremu posebno napetost daje bolečina. Zato je mit včasih bolj terapevtski, bolj zmožen pomirjati strahove, celo bolj primeren za „sprejemanje minljivosti“ kot krščanska vera.

Po Metzu namreč „vera kristjanov ni samo pesem, je tudi krik“. Zagatnega vprašanja o smislu zla in smrti, o mrtvem in odsotnem Bogu, ki ga odpre sestop pred pekel, ne smemo odpraviti na hitro. Na primer, dodajamo mi, na način, da na Veliki petek zvečer Jezusa „pokopljemo“, na Veliko soboto zgodaj zjutraj pa že blagoslavljamo „novi“ ogenj. Torej da na hitro, Metz bi rekel "po mitološki poti" odpravimo velikosobotno kristološko zagato, ko v nekaj urah preskočimo na velikonočni jezik, kar „novi“ ogenj gotovo je.

Namesto slovenskega velikosobotnega hrupa in vrveža...

S pomočjo starih poganskih mitov in dveh vrhunskih sodobnih teologov smo pokusili nekaj drobtinic iz bogastva povedi „šel pred pekel“. Zadajmo si, da bomo Veliko soboto v letu vere praznovali v večji tišini, kot smo je na Slovenskem vajeni. Slovenska Velika sobota se je zaradi hrupa in vrveža marsikje precej oddaljila od tega, da bi še bila „dan, ko je Bog pod zemljo“.

Če Kristusa ne spremljamo pod zemljo, bo prej ali slej ogroženo tudi praznovanje njegovega vstajenja.

* Objavljeno (brez poglavja o Metzu) januarja 2013 v Redovnih občestvih, listu Konference redovnih ustanov Slovenije (KORUS).