Nastanek Božička / Génesis de Santa Claus

1. Sv. Miklavž / San Nicolás

Tradicionalni obiskovalec in obdarovalec otrok v Srednji Evropi je sv. Nikolaj (Miklavž).

San Nicolás es él que por una antigua tradición centro-europea visita a los niños e les lleva regalos.

2. 1862, Thomas Nast: Santa Claus

Thomas Nast, karikaturist nemških korenin in močnega protikatoliškega duha, "predela" Miklavža v Santa Claus (Božiček). Miklavžu sta odvzeta škofovska kapa in palica.

Thomas Nast,  un caricaturista de raíces alemanas y de fuerte espíritu anticatólico, "transforma" a San Nicolás en Santa Claus. Obispo San Nicolás se queda sin mitra y báculo.

3. 1906, Santa Claus, prijatelj ameriških otrok / Santa Claus, amigo de niños norteamericanos

V začetku stoletja je med ameriškimi otroci že poznan dobri Santa Claus, ki prinaša darila.

Al principio del siglo los niños norteamericanos ya conocen a buen Santa Claus, que lleva regalos.

4. 1931, Haddon Sundblom: Coca-Cola Santa Claus

Iz komercilanih razlogov, da bi Coca-Cola postala družinska pijača, Haddon Sundblom nariše Božička, kot ga poznamo danes.

Por razones comerciales de promoción de Coca-Cola entre las familias Haddon Sundblom dibuja la figura de Santa Claus, que conocemos hoy.

O Božičku
(del mojega članka objavljenega v Družini decembra 2007)

Nobena skrivnost ni, da je ta in tak Božiček izum marketinga Coca-Cole. Sicer ni izumljen iz nič. Podlaga so nordijske mitologije in zgodbe o zimskem dobrem možu, ki jih srečamo tudi v slovanskem pravljičarstvu. A še močnejša, bolj konkretna in bolj odločilna podlaga Božičku je tisočletno izročilo o nebeškem obdarovalcu otrok sv. Miklavžu, škofu iz Male Azije.

Haddon Sundblom, oblikovalec švedskih korenin, je bil tisti Coca-Colin človek, ki je l. 1931 izdelal lik Božička, kot ga poznamo danes. Izhodišče mu je bila vinjeta bradatega in dobrodušnega Miklavža iz druge polovice 19. stoletja, katere avtor je Thomas Nast, kakor tudi nekatere kasnejše upodobitve Miklavža v ameriških otroških revijah. Sam obraz Božička si je Sundblom sposodil kar od svojega soseda, saj je hotel, da Božiček zgleda čimbolj domače, nekoliko veseljaško a še vedno z nadnaravnim pridihom.

Razlog je bil povsem tržni. V začetku tridesetih je Coca-Cola dosegla, da se ni prodajala le v barih, temveč v rednih trgovinah. To je bila njena velika priložnost za vstop v družinsko prehranjevalno okolje. Za kaj takega je morala nagovoriti otroke. Otroški patron Santa Claus (sv. Miklavž), ki se za povrh pojavlja v prazničnem in magičnem mesecu decembru, je bil več kot primerna iztočnica, da se Coca-Cola zasidra globoko v kolektivni domišljiji in seveda v hladilnikih vsakega gospodinjstva.

Božiček torej ni nič drugega kot razkristjanjeni Miklavž. To pove njegova geneza in to pove njegovo delovanje, ki pa za razliko od Miklavža ni povezano z Bogom. Srednjeevropski Miklavž, recimo, prihaja iz nebes in otroke uči molitve, ki premaga zlo v podobi parkljev ali krampusov, nakar jih obdari. Božiček pa kot nekakšno pogansko božanstvo prihaja iz pravljičnega Severa, ne uči molitve, ne omenja Boga, pač pa malenkost moralizira nato pa zasuje z darili.

Danes Božiček seveda presega Coca-Coline prvotne namene in sam po sebi še ne pomeni neposredne reklame za to pijačo. Tudi vsako družinsko praznovanje Božička še ne pomeni, da je v hiši na delu grobo razkristjanjenje. Vendar je Božičkova zgodba vzorčna zgodba o moči kapitala in komercializacije. Božiček potrjuje, da ni res, da kapitalizem za razliko od komunizma hoče od ljudi le denar, dušo pa pusti pri miru. Ne! Kapitalizem enako kot komunizem hoče dušo, celo dušo, s pravljico in molitvijo vred. Kajti ko bo imel dušo, bo imel tudi denar.