Peter Higgs vs. Richard Dawkins

Na Štefanovo je španski časopis El Mundo objavil intervju s škotskim fizikom Petrom Higgsom, s človekom, po katerem imenujemo Higgsov bozon, oz., t.i. "božji delec", ki daje maso vsem drugim delcem. Higgs se je v intervjuju obregnil ob preimenovanje delca v "božjega" in nasploh v poskus, da bi zdajšnje fizikalne eksperimente "teologizirali". Ni mu všeč, ko kdo poskuša s fiziko dokazati, da Boga ni (in obratno). Sam ni veren, vendar meni, da stroga empirična znanost in vera v Boga lahko sobivata druga ob drugi.

            fizik Peter Higgs

Ta intervju bi verjetno šel v arhive, če sam častitljivi Peter Higgs, kandidat za Nobelovo nagrado, v njem ne bi napadel sodobnih znanstvenikov, ki so iz znanosti naredili bojno polje proti veri. Zanj so ti znanstveniki fundamentalisti. Puščica seveda najprej leti na Richarda Dawkinsa, britanskega biologa, ki piše knjige proti Bogu (npr. v slovenščino prevedeno delo "Bog kot zabloda") in se aktivno vključuje v kampanje za promocijo ateizma. Bil je med pobudniki razvpite "avtobusne" kampanje, ko so mestni avtobusi po Evropi prevažali napise: BOGA VERJETNO NI, ZATO NEHAJ SKRBETI IN UŽIVAJ ŽIVLJENJE!

    biolog Richard Dawkins

Britanski The Guardian je opazil španski intervju s Higgsom ter pristavil piskrček, bolje, prilil olja na ogenj. Včeraj je izšel s člankom, katerega naslov gre takole: "Peter Higgs kritizira Richarda Dawkinsa zaradi njegovega protiverskega fundamentalizma". Nadaljevanja polemike fizik Higgs vs. biolog Dawkins se seveda vsi veselimo. Dvoboj titanov bo to.

A kar je za kristjana zanimivo (in kar po svoje pelje vodo na njegov mlin), je naslednjih nekaj točk:

- poglavje odnosa med vero in razumom (religijo in znanostjo) je vedno odprto; poskusi, da si eno podredi drugo, niso bili uspešni;
- dokler bodo znanstveniki vznemirjeni zaradi navzočnosti religije (in obratno, verni ljudje zaradi znanstvenih dosežkov), bo več možnosti za dialog, brezbrižnost pa ne bo zmagala;

- dobro je, ko znanstveniki dopuščajo (ali vsaj spoštujejo) možnost skrivnosti, možnost presežnega;
- dobro je, da poskusi protiverske ideologizacije (tudi politizacije) znanosti naletijo na odpor med znanstveniki samimi.

Nastanek Božička / Génesis de Santa Claus

1. Sv. Miklavž / San Nicolás

Tradicionalni obiskovalec in obdarovalec otrok v Srednji Evropi je sv. Nikolaj (Miklavž).

San Nicolás es él que por una antigua tradición centro-europea visita a los niños e les lleva regalos.

2. 1862, Thomas Nast: Santa Claus

Thomas Nast, karikaturist nemških korenin in močnega protikatoliškega duha, "predela" Miklavža v Santa Claus (Božiček). Miklavžu sta odvzeta škofovska kapa in palica.

Thomas Nast,  un caricaturista de raíces alemanas y de fuerte espíritu anticatólico, "transforma" a San Nicolás en Santa Claus. Obispo San Nicolás se queda sin mitra y báculo.

3. 1906, Santa Claus, prijatelj ameriških otrok / Santa Claus, amigo de niños norteamericanos

V začetku stoletja je med ameriškimi otroci že poznan dobri Santa Claus, ki prinaša darila.

Al principio del siglo los niños norteamericanos ya conocen a buen Santa Claus, que lleva regalos.

4. 1931, Haddon Sundblom: Coca-Cola Santa Claus

Iz komercilanih razlogov, da bi Coca-Cola postala družinska pijača, Haddon Sundblom nariše Božička, kot ga poznamo danes.

Por razones comerciales de promoción de Coca-Cola entre las familias Haddon Sundblom dibuja la figura de Santa Claus, que conocemos hoy.

O Božičku
(del mojega članka objavljenega v Družini decembra 2007)

Nobena skrivnost ni, da je ta in tak Božiček izum marketinga Coca-Cole. Sicer ni izumljen iz nič. Podlaga so nordijske mitologije in zgodbe o zimskem dobrem možu, ki jih srečamo tudi v slovanskem pravljičarstvu. A še močnejša, bolj konkretna in bolj odločilna podlaga Božičku je tisočletno izročilo o nebeškem obdarovalcu otrok sv. Miklavžu, škofu iz Male Azije.

Haddon Sundblom, oblikovalec švedskih korenin, je bil tisti Coca-Colin človek, ki je l. 1931 izdelal lik Božička, kot ga poznamo danes. Izhodišče mu je bila vinjeta bradatega in dobrodušnega Miklavža iz druge polovice 19. stoletja, katere avtor je Thomas Nast, kakor tudi nekatere kasnejše upodobitve Miklavža v ameriških otroških revijah. Sam obraz Božička si je Sundblom sposodil kar od svojega soseda, saj je hotel, da Božiček zgleda čimbolj domače, nekoliko veseljaško a še vedno z nadnaravnim pridihom.

Razlog je bil povsem tržni. V začetku tridesetih je Coca-Cola dosegla, da se ni prodajala le v barih, temveč v rednih trgovinah. To je bila njena velika priložnost za vstop v družinsko prehranjevalno okolje. Za kaj takega je morala nagovoriti otroke. Otroški patron Santa Claus (sv. Miklavž), ki se za povrh pojavlja v prazničnem in magičnem mesecu decembru, je bil več kot primerna iztočnica, da se Coca-Cola zasidra globoko v kolektivni domišljiji in seveda v hladilnikih vsakega gospodinjstva.

Božiček torej ni nič drugega kot razkristjanjeni Miklavž. To pove njegova geneza in to pove njegovo delovanje, ki pa za razliko od Miklavža ni povezano z Bogom. Srednjeevropski Miklavž, recimo, prihaja iz nebes in otroke uči molitve, ki premaga zlo v podobi parkljev ali krampusov, nakar jih obdari. Božiček pa kot nekakšno pogansko božanstvo prihaja iz pravljičnega Severa, ne uči molitve, ne omenja Boga, pač pa malenkost moralizira nato pa zasuje z darili.

Danes Božiček seveda presega Coca-Coline prvotne namene in sam po sebi še ne pomeni neposredne reklame za to pijačo. Tudi vsako družinsko praznovanje Božička še ne pomeni, da je v hiši na delu grobo razkristjanjenje. Vendar je Božičkova zgodba vzorčna zgodba o moči kapitala in komercializacije. Božiček potrjuje, da ni res, da kapitalizem za razliko od komunizma hoče od ljudi le denar, dušo pa pusti pri miru. Ne! Kapitalizem enako kot komunizem hoče dušo, celo dušo, s pravljico in molitvijo vred. Kajti ko bo imel dušo, bo imel tudi denar.

BRANKO'S TOP 30

BRANKO'S TOP 30

30 pesmic*, ki so me skozi življenjsko pot posebej zaznamovale.

30 canciones*, que han dejado una huella especial en mi vida.

The Doors Light My Fire 1967

A. Lloyd Webber I Don't Know How to Love Him (Jesus Christ Superstar) 1970

Bob Dylan Knockin' On Heaven's Door 1973

Keith Jarrett The Köln Koncert part I. 1975

Milton Nascimiento Maria Maria 1976

Atomsko sklonište Ne cvikaj generacijo 1978

Leb i sol Aber dojde Donke 1978

Bijelo dugme Sve će to, o mila moja, prekriti ruzmarin, snjegovi i šaš 1979

Status Quo Whatever You Want 1979

Pink Floyd Another Brick in the Wall 1979

Eddy Grant Living On the Front Line 1979

Pankrti Sedemnajst 1980

Lačni Franz Žarnica za boljši jutri 1980

Jani Kovačič Otroci samohranilk 1980

Franco Battiato Gli uccelli 1981

Azra Kad fazani lete 1983

Film Mi nismo sami 1983

Dire Straits Brothers in Arms 1985

U2 I Still Haven't Found What I'm Looking For 1987

Tracy Chapman Fast Car 1988

Sade Pearls 1992

Fugees Ooh la la la 1996

Tinkara Kovač Veter z juga 1997

Michael Jackson Stanger in Moscow 1997

Vlado Kreslin O, Vrba 2000

Slow Poke Redemption 2000

Siddharta Ring 2003

Laura Pausini Il mio canto libero 2006 (Battisti, 1972)

Mumford and Sons The Cave 2010

Céline Dion Parler à mon père 2012

* razvrščenih po letu njihovega nastanka / puestas según el año de estreno.

VEČNO VRAČANJE ENAKEGA

Predsednik španske vlade Rajoy: "Hitro, zmuzni se zdaj, ko so zaposleni z debato glede jezikov."El Mundo, 13.XII.2012

V Španiji je trenutno v ospredju srdit spopad med Madridom in Barcelono glede potekanja pouka v španskem jeziku v katalonskih šolah. Madrid hoče več, Barcelona bi španščino v šoli kar ukinila. Obenem poteka dogovarjanje med vlado in škofovsko konference o verskem pouku (predmet "Religión") v šoli. Ta naj bi spet dobil več veljave tudi v javnem šolstvu. Na karikaturi predsednik vlade Rajoy pred javno šolo Bogu Očetu: "Hitro, zmuzni se zdaj, ko so zaposleni z debato glede jezikov."

Sam pa pravim: Večno vračanje enakega. Ko so na oblasti desni, verouk je, ko so levi, ga ni. Ko komandirajo eni, Bog ni problem, ko drugi, je Bog nezaželen. Kaj če bi enkrat vprašali Boga: Ti je všeč, da si enkrat povabljen v šolo, drugič pa Te napodijo z nje? Je to res Tvoja igrica?

Velik dan bo tisti, ko bomo verni in neverni, levi in desni, tudi Bogu dali svobodo, da ne bo "naš" ali "vaš", temveč svoj. Ko bomo osvojili ta stadij svobode in spoštovanja, se ne bomo vedno znova vračali v enako, se pravi, vedno znova nazaj v mentalno stanje državljanske vojne. 

MOJA MALA ČITANKA NOVE EVANGELIZACIJE

MOJA MALA ČITANKA NOVE EVANGELIZACIJE

... moji mali prevodi velikih teologov.*

José Cristo Rey García Paredes: Ljudska religioznost in nova evangelizacija (2012)

Zakaj, na primer, na veliko soboto množice prinašajo hrano k blagoslovu jedil, na večerni vigilji, ki je liturgično srce celega leta, pa je prisoten komaj kdo? Zakaj hočejo vsi slovenski motoristi imeti od Cerkve blagoslovljen motor, za samo Cerkev pa jim ni mar? Zakaj sredi sekularizirane Španije na tisoče in tisoče zakrinkanih moških v velikem tednu še vedno nosi po ulicah svete podobe? Kaj je ljudska religioznost? Kaj ljudska pobožnost? Je spopad med ljudsko religioznostjo in uradno cerkveno liturgijo nujen? Ali pa nam ljudska religioznost lahko odpre kakšna vrata v novo evangelizacijo? O podobnih vprašanjih je novembra 2012 v Madridu potekal simpozij. Osrednje predavanje je imel José Cristo Rey García Paredes CMF.

Walter Kasper: Nova evangelizacija Evrope (2007)

Kardinal Walter Kasper v svetovnem merilu gotovo spada med pet "najmočnejših" teologov ta hip. L. 2007 je predaval o novi evangelizaciji v Evropi. Na koncu poglobljenega razmišljanja predlaga tako teološke kot konkretne strukturne spremembe za novo evangelizacijo. Tako odločitve za duhovni ekumenizem kot reorganizacijo župnij in dekanij.

Michael Paul Gallagher: Nova obzorja v izzivu nevernosti (1995)
Irski profesor osnovnega bogoslovja Michael Paul Gallagher SJ se sprašuje o "kulturni nevernosti", se pravi, o oblikah nevernosti, ki jih bolj kot osebna odločitev ustvarja okolje (kultura), ki ga živimo. Zapiše: "Kulturna nevernost zato ljudi kakor da paralizira za versko življenje. Ljudje vere ne zavržejo v celoti, temveč kakor paralizirani obstanejo na pragu religiozne skrivnosti. Ta pojav razlagam kot pomanjkanje kulturne in duhovne svobode pred odločitvijo za vero." Osvoboditev domišljije in evangelizacija kulture kot primarni izziv.

Joseph Ratzinger: Kakšna bo Cerkev l. 2000? (1970)

Leta 1969 se je dvainštiridesetletni bavarski teolog Joseph Ratzinger, bodoči papež, sredi srditih teoloških spopadov med konzervativci in progresisti vprašal: Kakšna neki bo Katoliška Cerkev čez trideset let? Nastalo je besedilo, ki v svojih zaključkih še danes navdihuje. Ratzingerjev bistri um je velik Božji dar Cerkvi in človeštvu.

* Na sobotnem letu, ki ga preživljam v Madridu imam čas za branje in študij... pa tudi za prevajanje. Navdihujejo me in potrebni se mi zdijo teksti v zvezi z novo evangelizacijo. Naj imajo tudi drugi kaj od mojega sobotnega leta in naj bo to moj način sodelovanja v procesu PiP. 

PASTORALNI DOKUMENTI SLOVENSKE CERKVE

PASTORALNI DOKUMENTI SLOVENSKE CERKVE

... ne pozabimo poti, po katerih smo hodili!

 Pridite in poglejte (2012)

Slovenski pastoralni načrt: Krovni dokument Slovenske škofovske konference

Najpomembnejši dokument slovenskega katolištva v obdobju po Plenarnem zboru (1999-2001). (Kot je bil tiskan, ga dobite na spletni strani SŠK.)
   

Evharistija - Božji dar za življenje (2010)

Pastoralna pobuda škofije Celje ob evharističnem kongresu 

Precej pozabljeno, a še aktualno besedilo iz obdobja priprav na Slovenski evharistični kongres.

Škofija Maribor: Načrt mladinske pastorale (2001)
Sad mariborskega Škofijskega zbora o mladini (1998-2001). 

Načrt črpa iz stanja slovenske in katoliške mladine na prelomu tisočletja. Mladinsko pastoralo že zastavi pod vidikom nove evangelizacije.

Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (2001)

Sklepni dokument slovenske sinode iz obdobja 1999 - 2001.

Slovenski koncil, s katerim smo obhajali novo dobo verske svobode in se zazrli naprej.

Osnutek temeljnih smernic za mladinsko pastoralo (1999)

Dokument Medškofijskega odbora za mladino,

s katerim se je t.i. "mladinska pastoralna scena" vključila v pripravo na sinodo. Dokument je imel vpliv na preoblikovanje srečanja katoliške mladine v Stični v "festival vere in mladosti", na sinodalne razprave in na uveljavitev vzgojno-animacijskih pristopov v mladinski pastorali ter na mariborski načrt mladinske pastorale. 

DUHOVNA KAMRCA MADRIDA JE SLOVENSKA

Kot tujec v tuji deželi, si v stiku z "domorodci" pomagaš z različnimi opornimi točkami. Ena izmed njih je, da najdeš kakršnokoli sled ali povezavo med deželo, iz katere prihajaš, in deželo, katere gost si. Prav pride vse. V mojem primeru celo Luka Modrić, igralec moštva Real Madrid, čeprav je Hrvat - naš sosed. Ampak med Madridčani že lahko nastopim kot "sosed Modrićeve Hravške". To je dovolj. Radi me imajo. Prihajam približno od tam nekje, od koder je njihov novi ljubljenec Modrić... Ko gledamo fuzbal, sem strokovnjak za Modrića jaz.

hrvaški OLE, OLE...

Kaj boste v teh razmerah rekli na tole. Hodim po velikem tujem mestu. Grem v katedralo - k Almudeni. Hodim po katedrali, ki jo mnogi madriski duhovniki šinfajo kot "grdo", ker nima dodelanih poslikav in oken. In res. Okna niso lepa. Povprečna slovenska farna cerkev ima lepša.

Almudena je zadnja evropska katedrala. Posvečena je bila "šele" l. 1993.
Škofija Madrid namreč obstaja "samo" od l. 1885.
Glavno cerkveno središče Španije je vedno bil Toledo.

Potem pa mi je dovolj turističnega ogledništva. Rečem, grem molit. Vstopim v kapelo z Najsvetejšim. Tja turistov ne puščajo - samo molivce. Vstopim torej in.. vzame mi sapo... LEPOTA PO SLOVENSKO.

Rupnikova kapela z Najsvetejšim v madridski katedrali Almudena.

Cela kapela, levo-desno, spredaj-zadaj, sredi te "grde" katedrale je oblečena v mozaike patra Markota Ivana Rupnika. In je fantastična in je lepa. Kruhovsko pastelne barve in linije do taborsko-spremenjenega tabernaklja. Žar vstajenja v kruhu. Prepovedano je slikati, a kot oni grešniki, ki so v templju prodajali ptiče in menjavali denar in jih je Jezus napodil, si sredi svetega tudi jaz privoščim nekaj profanega. Stisnem par fotk.


Najbolj sveta madridska kamrca je slovenska (pa naj mi p. Marko oprosti, ko ga tako nacionaliziram). Je možna kakšna boljša referenca za Slovenca v Madridu?

CUENCA in ZAČARANO MESTO

Danes, ko Slovenijo obiskuje Miklavž, je v Španiji državni praznik: Dan Ustave. Frej! S patroma Alfredom in Josejem smo se odpeljali v mesto Cuenca. Zgrajeno nad prepadi.

Mesto je veliko kot Celje. L. 1996 ga je UNESCO uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine. Ima čudovito katedralo - kot nasploh španska mesteca in mesta. Najbolj so me nagovorili abstraktni vitraži. Najbolj sodobni likovni jezik se na zelo naraven način zlije v pol tisočletja staro katedralo (s petimi ladjami). Ta umetniški "pojav" lahko pri nas opazujemo na Ptujski Gori.

Popoldan smo obiskali planoto severno od Cuence. Na 1500m nadmorske višine leži CIUDAD ENCANTADA - Začarano mesto. Kaj vse v tisočih in tisočih letih iz kamna naredijo voda, veter in sneg ne verjameš, če ne vidiš!

Celotna galerija:

Cuenca in Začarano mesto

VEČ KUHAMO, MOLIMO IN NORIMO PO GOŠAH

 1. decembra smo se cel steg Claret z dvema avtobusoma odpeljali v madridske hribe, naselje Navacerrada (1200 m nad morjem), za počitnikarje preurejena posest Almochones. Imeli smo, kar pri nas imenujemo, jesenski izhod, čeprav je zaradi močnega mrzlega vetra bil boljkone zimski.

Pozor, volčiči!

Ker sem do zdaj bil že na dveh izhodih madridskih skavtov, evo prvega poskusa primerjave med njimi in povprečnim slovenskim stegom.

Slovenski skavti več:
- kuhamo: tukaj so si vsi udeleženci morali prinesti s seboj hrano (sendviče, soke,...) za dva dni. Mi iz kuhanja naredimo program in veselje (včasih tudi žalost) skoraj na vsakem izhodu. Madridski kuhajo samo na največjih taborih.
- kurimo: mi zelo pazimo, da je na naših dejavnostih prisoten ogenj, tukaj je to redkost (morda zaradi večje požarne ogroženosti Španije).
- molimo: saj tudi tukaj molijo pred jedjo in pred spanjem, a mi iz molitve in kateheze radi naredimo rdečo nit dogajanja. Tu pravijo, da imajo kateheze dovolj v šoli in župniji. Tudi skavtske maše so bolj redke. Tudi danes, na prvo adventno nedeljo, je ni bilo, saj naj bi šel vsak doma h kakšni od večenih maš.
- norimo po gošah: slovenski skavti smo bolj survivig style. Radi se gibljemo po naravi, malce jo izzivamo, v gozdovih (in koprivah) imamo tudi kakšne strašne nočne igre (ko je treba na primer v gatah prebrodit muljasto reko, da bi ukradel zastavico). Tu bolj pazijo na varnost in so bolj stacionirani. Narava, se mi zdi, da jim je bolj prijeten prostor kot izziv.

Madriski skavti imajo več:
- pripadnosti stegu: izhodi so izhodi stega, čeprav ima potem vsaka veja večino časa svoj program.
- mirnih voditeljev: naši voditelji kar naprej nekaj tulijo, tukajšnji so bolj v izi.
- točnih datumov: načrtovanje je bolj natančno, datumi za celo leto in poletne tabore so postavljeni takoj na začetku leta.
- več soli pri klanu: v klan vstopajo kasneje; ne vztrajajo na velikih klanih in takoj ustvarijo majhne enote; se ne sekirajo preveč, če ni udeležbe na rednih srečanjih, zadeve raje prilagodijo nizki udeležbi in težišče bolj prenesejo na večje projekte, kjer klanovci vseeno pridejo do izraza; klanovci so že neke vrste sodelavci SKVO-ja, kar se vidi tudi po tem, da na skupnih izhodih jedo vedno v krogu z voditelji.
- pevskih in plesnih for: čeprav bi se to dalo debatirati... naši odštekani bansi kar dobro parirajo španskemu flamenco style.

... in še, če mi je dovoljeno pristaviti piskrček:
- več spoštovanja do duhovnega asistenta: pri nas DA-ji včasih delamo kot tovorne živine, na koncu pa spimo v zadnjem kotu, ki je ostal fraj, tak da si ti zgodi (in se mi je že zgodilo) da po tebi ponoči plešejo podgane. Tu pa - lepo vas prosim - včeraj sem dobil svojo sobo, po kosilu pa je bobrčkom v sobi zraven bilo zabičano naj dajo mir, "ker bo Branko zdaj imel siesto". No, nisem je imel, ampak te pozornosti do mojih starih kosti tudi ne bom pozabil... ;)

Še galerijica slik...

Navacerrada - Almochones