K direndaju ob Štromajerjevemu voščilu

Preveril sem nekaj farnih podatkov za nazaj. Lahko rečem, da je za letošnji božič bilo največ obiska pri štirih božičnih mašah, odkar sem župnik na Frankolovem. Pastoralna skrivnost je v otroški polnočnici na sveti večer ob 20h, ki smo jo uvedli leta 2010 in je v zadnjih letih obiskana tako kot tista prava polnočnica ob 24h. Veselje je videti kopico otrok ob jaslicah in številne mlade družine po klopeh. 

Vem, med letom jih ne bo. A na sveto noč so bili v cerkvi in so na liturgičen način počastili Odrešenikovo rojstvo.

Nisem edini župnik, ki mu božič in velika noč zaradi množičnega obiska prazničnih maš dvigneta duha. Marsikje vidimo napredovanje sekularizacije in ateizma, toda marsikje se naše krščanstvo kaže kot – če povem po nemško – säkularisierungresistent, t.j. odporno na sekularizacijo.

***

Nakar na božično popoldne odprem Twitter, naivno misleč, da bom kaj lepega prebral, kaj primernega svetemu dnevu. Na Twitterju pa zaradi Štromajerjevega tvita, ki se je (izvorno v angleščini) glasil

SREČEN BOŽIČ,

UMAZANE ŽIVALI,

gorka ideološka fronta z, kot je bilo videti, trenutno močno protiofenzivo desnih sil.

Prvo, kar me je obšlo, ni bilo pohujšanje nad tvitom nekoga iz nabora levih oblastnikov, pač pa pohujšanje nad kristjani, ki so na sam božični dan vehementno navalili na ta tvit in po dolgem in počez sesuvali avtorja, s tem pa – kot sem prepričan – kršili tretjo Božjo zapoved, ki pravi: Posvečuj Gospodov dan!

OK. Dr. Jernej Štromajer je v slogu neokomunista ter ljubitelja holivudskega popa (kdo od komunistov za zaprtimi vrati svoje tople hiše ni ljubitelj ameriškega popa?) grdo udaril po vseh, ki praznujemo božič. Udaril je tudi po onih, ki božič praznujejo iz ne povsem verskih nagibov. Udaril je nenazadnje po »svoji« rdeči buržoaziji, ki se je na božični večer zgnetla v Stožice, da bi malikovala Magnifica, iz ust malika pa dočakala pesem Sveta noč.

Ker Štromajer ni kdorkoli, temveč državni sekretar v občutljivem sektorju šolstva in vzgoje, je njegov greh dvakraten. Zanj bo nekako moral odgovarjati. Prav njega in njegove stranke so namreč polna usta, češ kako nujno da je potrebno zatirati sovražni govor.

A greh imajo tudi oni, ki so si vsled komunistične provokacije pustili vzeti božič. Zapoved Posvečuj Gospodov dan! namreč pomeni, da na velik praznik v konico svojih misli in čustev postaviš Boga oz. njegovo delo med nami. Četudi se ti za velik verski praznik ponudi enkratna priložnost, da v kot stisneš svojega hudega političnega nasprotnika, tega ne smeš storiti. Ker boš prestopil črto med svetim in profanim; ker boš odrinil odmerjen ti čas milosti, kar tak praznik je; ker boš v osrčju svetega časa spustil profano dinamiko; ker boš na ta način prav ti – ne nek dežurni revolucionar, ki laja na verujoče – skazil praznik.

***

Da me ideološka fronta ne posrka, zaprem Twitter. Preveč lep in bogat je bil božič 2019, preveč miline je bilo na obrazih praznujočih faranov, da bi moja misel še isti dan zaplavala v povsem druge vode. Oglasil sem se naslednji dan, na štefanovo. Tvitnil sem:

Betlehemsko verujoči smo praznovali božič okrog nam najbližjih jaslic,
ostali so ga »praznovali« okrog Štromajerjevega tvita.

In je šel ... božič, namreč.

Tvitnem, počakam slabo urco – že se znajdem v metežu bitke. V nadaljnjih urah mnogi moj tvit všečkajo, a nekateri ga razumejo kot nekakšno obrambo Štromajerja. Češ, da sem od Štromajerja ponižane vernike s svojim tvitom dodatno ponižal; češ, da sem medel in prodan, ko gre za obrambo krščanskih vrednot in Cerkve; češ, »zanič duhovnik«, »podtaknjenec«, »nedostojen svete Cerkve« ... že skoči ven spomin na škofa Grmiča, ki se je udinjal komunističnemu trdorokcu Ribičiču, itd. itd..

Razumeli so, da branim skrunitelja. Niso razumeli, da pred običajnim levo-desnim direndajem branim tempelj, božič, praznik, Gospodov dan ter nenazadnje ljudi, ki izvorni božič še hočejo in znajo praznovati.

***

Dr. Christian Gostečnik je v lanskem božičnem intervjuju za Delo dejal, da so prazniki čas, ko se najbolj na široko odpirajo travme, zamere, hrepenenja. To drži ne samo na ravni posameznika in družine, to pri nas drži tudi na ravni naroda. Ker smo kot narod travmatizirani, je toliko bolj pomembno, da prazniku pustimo, da je praznik; da torej Gospodov dan razvije svojo terapevtsko moč. Če Gospodovemu dnevu zaradi neke sprotne politične strasti ne pustimo do izraza, rana ostane rana.

Kot je nekoč zapisal Albert Camus: so ljudje, ki grebejo po svojih nezaceljenih ranah in pri tem celo uživajo. Prevedeno: so slovenski levičarji in desničarji, ki brez razdora in venomer odprtih ran ne znajo bivati, ne s seboj ne z drugimi. Žal.

Foto: FB Bosko Mariborski, letošnja otroška božična maša pri Don Bosku v Borovi vasi v Mariboru