Vegeterijanstvo med duhom in mesom (2009)

Preveč mesa

ali Zakaj je vegeterijanstvo dobro 

Po stoletnih pogojih in tradicijah Slovenci nismo mesojedi narod. Še pred 40-imi leti smo na štajerskem podeželju jedli meso v nedeljo in za praznik ter le tu in tam med tednom - odvisno od težavnosti dela. Kot otrok si najčešče rasel ob krompirjevih juhah in podobnih jedeh. Mesa si se seveda veselil bolj kot krompirja, toda vedel si, da ga pač ni vsak dan na mizi. Iz tega nisi delal problemov.

Ker meso ni bila vsakodnevna jed, je bila tudi njegova praznično obredna vrednost zelo visoka. Cel postni čas si na primer po glavi sukal podobe klobas in šunke, v katere boš zagrizel na velikonočno jutro. Kakor si se učil čakati mesa, tako si se tudi vzgajal v potrpežljivosti in nekako sam po sebi rasel v okvirih krščanske duhovnosti hrepenenja po nebesih.

Nakar nastopita tehnični napredek in potrošniška družba. V borih desetih letih smo na vas dobili asfalt, traktorje, televizorje in hladilnike. Podirali smo stare koče in na njihovih mestih zgradili “ogromnjače iz slovenskega arhitekturnega zverinjaka”, kot je svoj čas te velike kockaste hiše, ki so uničile slovensko krajino, poimenoval nek arhitekt. Pikro povedano: razvpiti kompleks kranjskih hlapcev smo šele ob koncu 70-ih prejšnjega stoletja začeli prav zdraviti. Končno smo prebivali v velikih hišah in vsak dan jedli meso! Meso se je začelo pojavljati v novih in novih oblikah. Nekoč praznične koline je zamenjala produkcija mesnih izdelkov.

A kmalu se zgodi zasuk. Lačni več nismo, a zdaj nas tepe holesterol. Za mnoge meso postane nezdravo oziroma skupni imenovalec nezdrave prehrane. Vegeterijanstvo, ki se razmahne nekako s prihodom demokracije, opozarja na izgubo ravnotežja v prehrani, ki hočeš ali nočeš pomeni tudi izgubo duhovnega ravnotežja. S tega vidika je dobrodošlo, saj zna biti preroško kritično do sodobnega vulgarnega materializma, katerega simbol je ravno mesno obilje.

Vegeterijanstvo kot askeza

ali Ko vegeterijanec pravi, da je središče vsega Bog

Vendar vegeterijanstvo kot del krščanske askeze obstaja vse, odkar so se začeli nekateri ljudje posvečati kontemplativnemu življenju. Od puščavskih očetov do modernih molitvenih skupnosti srečujemo nauke in prakse, ki izključujejo meso.

Zlasti danes je nujno poudariti, da je krščansko vegeterijanstvo asketsko. Ni ideološko (boj za sožitje človeka in živali), ni ezoterično (boj za nove dimenzije duha in telesa), ni narcisoidno (boj za vitko postavo), temveč je asketsko. Se pravi, je v skladu s tisto starodavno duhovno prakso, ki ji pravimo post.

Post ni sam sebi namen. Je tehnika in dinamika, ki pomaga v duhovni rasti. S postom krotimo primarno biološko potrebo po prehrani. S tem ustvarjamo nadzor nad nagonskim človekom in ukinjamo motnjo v pogovoru z Bogom. Post nas uči, da je Bog prvi. Uči nas zaupanja in zbrane molitve.

Post je lahko različnih tipov in različnih intenzivnosti. Lahko se odpovemo močni hrani za nekaj časa (mesu ob petkih), lahko se odpovemo določeni prehrani za dalj časa, lahko se odpovemo določeni prehrani za vse življenje (meniško vegeterijanstvo). Pomembno je, da vse to delamo Bogu na čast.

Edino v okviru posta vegeterijanstvo razumemo kot duhovno vegeterijanstvo.

To ne pomeni, da je lahko kristjan vegeterijanec le iz asketskih razlogov. Mesu se lahko odpove tudi iz zdravstvenih razlogov, iz razlogov vesti (ne ubijati živali) ali preprosto zaradi okusa. V tem je svoboden in ne greši. Nikakor pa ne sme svojemu vegeterijanstvu pristavljati pomenov, ki ga lahko popeljejo iz okolja krščanskega duhovnega izročilo.

Faunofilo vegeterijanstvo

ali Ko vegeterijanec predvsem spoštuje živali

Svetopisemsko izročilo ne nagovarja k vegeterijanstvu iz moralnih razlogov. Ubijati živali in jesti njih meso je dovoljeno. V Genezi je gospostvo človeka nad živalmi jasno postavljeno, v kasnejšem razvoju starozavezne religije pa dobi meso celo visoko obredno vrednost, ki se prenese v Novo zavezo in krščanstvo preko simbola Božjega jagnjeta. Drugače tudi ni moglo biti, saj so starozavezni očaki bili živinorejci.

V svetopisemskem izročilu nimamo religiozno nečistih živali, čeprav biblijski človek ne je vsega vsepovprek. Vzporedno s tem tudi ni svetih živali. V Novi zavezi je posebej poudarjeno, da so čiste vse jedi in da je religiozna čistost stvar človekove vesti ne pa takih ali drugačnih lastnosti neke snovi (prim. Mr 7,14-23).

Kljub temu se danes tudi med kristjani pojavlja vegeterijanstvo iz moralnih razlogov. Marsikdo reče, da ne je mesa, ker noče sodelovati pri ubijanju živih bitij. Oporeka verigi prehranjevanja, na vrhu katere sedi mesojedi človek. Včasih to dodatno podkrepi z argumentom, da so mesojeda bitja bolj agresivna od rastlinojedih. S tem ko ne ješ mesa, pravi, zbijaš agresivnost v sebi in sploh zmanjšuješ družbeno destruktivnost.

Tako čutenje in mišljenje je odraz povečane zavesti sodobnega človeka o sožitju človeka in narave, zavesti o kozmični vsepovezanosti. In je kritičen odgovor na industrijsko družbo, ki je posegla v kozmos kratkovidno, koristoljubno in grobo. Četudi nima jasno določljivih svetopisemskih temeljev, je faunofilo vegeterijanstvo lahko v svetopisemskem duhu spoštljivega razmerja med človekom in stvarstvom.

Smo v občutljivem polju vesti, zato Cerkev tako držo dopušča, podobno kot dopušča držo pacifistov, ki nočejo prijeti za orožje. Opozoriti pa je treba, da se v tovrstna razmišljanja z lahkoto pritepejo newagerske ideje o edini energiji, ki prepreda vse in vsakogar, človeka, kamen in žival. Kar pa je že panteizem.

Narcisoidno vegeterijanstvo

ali Ko je vegeterijanec tiho prepričan, da je središče vesolja on sam

Ker v porabniški družbi ni meje požrešnosti po mesu, tu ni meje obsedenosti z zdravo prehrano, katerega podsistem je vegeterijanstvo za množice.

Povezanost obeh pojavov (obilje mesa / vegeterijanski trend) dobro razumejo trgovci. Na primer trgovska veriga Tuš, ki je to poletje vrtela reklamo, kako na pikniku razsipavajo z mesom (“Če je pa tako pocen!”), nam istočasno ponuja revijo Nasmeh z množico nasvetov za zdravo prehrano, med katerimi načelujejo oni o sadju in zelenjavi. Zakaj lahko trgovci tako uspešno zagrabijo oba ekstrema – prenažiranje z mesom in odklon od mesa? Zato ker sta tako požrešnost kot hujšanje lahko izraz iste človekove usmerjenosti nase. Požrešnež se baše s čevapčiči, gospa na hujšanju pa z idealizirano samopodobo. Oba sta premočno usmerjena v lastno blagostanje. Zato sta oba duhovno vse bolj slepa, kar ju med drugim naredi ranljiva pred trgovskim propagandnim strojem.

Nemalo dandanašnjega vegeterijanstva je tovrstnega, se pravi narcisoidnega tipa. Upamo si celo reči, da ideološka ali religiozna razlaga velikokrat pride potem, ko smo se na tiho odločili, da bomo za vsako ceno lepši.

Diktat, kakšna naj bo idealna postava, prihaja iz sveta visoke mode in posvetnega filmsko-glasbenega glamurja. Diktat je tako močan in dobro organiziran, da bi lahko govorili o diktaturi, ki zasužnjuje. Cela mnoštva najstnic (in najstnicam podobnih odraslih žensk) se na ukaz te tihe diktature poganjajo za prividom postavnosti in lepote. Vegeterijanstvo kot oblika hujšanja v tem okolju velikokrat postane oblika samozatiranja in končni rezultat takega početja so depresivne suhice.

S tem v zvezi lahko pohvalimo akcijo kozmetičnega koncerna Dove, ki je v zadnjem letu v nasprotju z trendi ostale lepotne industrije na svoje plakate postavil ženske normalnih oblin in barv.

Ezoterično vegeterijanstvo

ali Ko vegeterijanec pravi, da prehaja na višjo stopnjo zavedanja

Kakor razmah porabniškega mesožertsva pomeni zmago materije nad duhom, tako tudi vrnitev mnogih k nemesni in rastlinski prehrani pomeni premik k duhovnosti. To vidimo pri mnogih oblikah sodobnega vegeterijanstva. Večina jih je že uvodoma (ali pa naknadno) duhovno motiviranih. Toda pozor! Tu ni krščanske askeze. Tu ni klasičnega posta. Tu ni tehnike, ki pomaga v pogovoru z Bogom. Duhovna motivacija za vegeterijanstvo v večini primerih prihaja iz velikega in raznolikega polja, ki mu pravimo New Age – nova doba.

Nova doba je pravzaprav stara doba. V antiki smo poznali gnozo, ki jo danes novodobci le obnavljajo in nadgrajujejo. Gnoza pomeni znanje, zavedanje o višjih in skrivnih resnicah. K odrešilnemu znanju so pripuščeni le nekateri. Skozi skrivno znanje in skrivno prakso postajajo vedno manj materialni in vedno bolj duhovni. Gre za mehanizem reševanja duše iz spon mesa.

Znanje o odrešitvi vsebuje tudi raznovrstne nauke o pravilni prehrani. Ker se odrešitev za razliko od stare elitne gnoze v popularnem newage-u vse bolj krči na dobro počutje, je vloga prehrane toliko večja. Na ezoteričnih sejmih nam danes prodajajo skrajne vegeterijanske recepte, naletimo pa tudi na fantastične nauke, češ da je mogoče živeti samo od vode ali celo samo od svetlobe.

Škodljivost ezoteričnega vegeterijanstva je na dlani. Po eni strani se v tovrstnih ponudbah tihotapijo znanstveno nepreverjeni načini prehranjevanja, ki lahko škodijo organizmu, po drugi pa je duhovnost še enkrat krinka za poveličevanje lastnega ega. Končni cilj naprezanja namreč ni nič drugega kot človek sam. Višja stopnja zavedanja na koncu ni nič drugega kot njegova “čudovita” samota, njegova samozagledanost.

Kot pri porabniškem narcisoidnem vegeterijanstvu, smo tudi v ezoteriki največkrat v službi ega. Svetopisemsko povedano so takšne prakse “mesenost”. Paradoks je ta: duhovno vegeterijanstvo, ki na oltar postavlja človeka, pozablja pa na Boga, je mesenost, je meseno vegeterijanstvo.

* Tekst je v lektorirani obliki bil objavljen l. 2009 v reviji za duhovnost Božje okolje. Po desetih letih bi dodal še poglavje o političnem vegeterijanstvu (vege-socializem kot podzvrst eko-socializma), drugače smo l. 2019 več ali manj tam, kjer smo bili l. 2009. Foto B.C..