Ruska kapelica kot konstrukt in kot milost

Letošnji obisk Rusov pod Vršičem je ponudil izjemno duhovno in ekumensko dogajanje. Poleg samih ruskih molitev po pravoslavnem obredu pri kapelici, je bilo v Stični izpeljano odlično krščansko ekumensko srečanje deloma molitvene, deloma študijske, deloma družabne narave (spletno poročilo Družine).

Toda kaj od tega ste izvedeli iz velikih in vplivnih slovenskih medijev? Se nam z Rusko kapelico vsako leto znova na nek drug način ne dogaja Laura Bush, ki je l. 2001, ko je njen mož George W. Bush, predsednik ZDA, v Sloveniji srečal ruskega predsednika Putina, obiskala Marijino svetišče na Brezjah, pa so mediji to zamolčali, menda zaradi spoštovanja do njene zasebnosti? Tiste zasebnosti, ki je tednik Družina »ni spoštoval«, ko je čez nekaj dni objavil reportažo Laurinega obiska na Brezjah, ne da bi ga kasneje doletele sankcije Bele hiše ali klana Bush. 

Pomnimo. Dogodek z Laurinim izginotjem je mojstrsko uporabil in obdelal pisatelj Drago Jančar v eseju Skrivnostno izginotje Laure Bush in druge zgodbe: deset let dolg labodji spev neodvisno-odvisnih medijev (link).

Sindrom »izginotja Laure Bush« oz. ko Boga ne sme biti

Sindrom »izginotja Laure Bush« ima v naših medijih in šovih dolgo brado. Naj navedem one, ki se jih spomnim iz prve: 

• med Clintonovim obiskom Ljubljane niso prevajali Clintonovega vzklika »God bless Slovenia«;
• časopis Delo ni hotel k osmrtnici matere več znanih štajerskih duhovnikov na njihovo izrecno prošnjo pristaviti znamenja križa;
• ko sem nekoč v oddaji Dobro jutro, v katero sem bil povabljen kot teo-log (bogo-slovec), izustil ime »Bog«, me je voditeljica urno prekinila; (Pozor! Ista oddaja, v kateri je kakšno leto kasneje titoist Ivo Godnič ob smehu iste voditeljice predlagal novo genocidno zapolnitev rovov v Hudi jami.)
• podnapisi televizijskih nadaljevank na Kanalu A so svoj čas (morda še vedno) ime »Bog« redno pisali z malo začetnico: »bog«, kar je proti slovničnimi pravilom; po isti logiki bo morali tudi ime »Alah« pisati z malo, a to je druga pesem;
• ko se je košarkar Anthony Randolph zahvalil Bogu, da je Slovenija evropski prvak v košarki, so ime Boga prevajali z »višja sila«;
• sploh ima zgodba o Sloveniji kot evropskem prvaku v košarki močno krščansko-duhovno noto, pa o tej temi ni kolumn in esejev; sploh je v slovenskem vrhunskem športu več duhovnosti, kot se komu zdi; 
• ko je pred kratkim Egan Bernal po osvojitvi Toura po Franciji najprej po katoliško prekrižal svojo družino, so govorili xy stvari;
• gledaš oddajo o romarski Jakobovi poti, pa se čudiš, kako jim uspe, da v njej ne omenijo Boga, zaradi katerega ta pot sploh je.

Preprosto povedano: ta prostor ima težavo z Bogom (prim. blog Tri težave z Bogom) in tudi Ruska kapelica je žrtev te težave! Naš politično-medijski režim na zaveden ali na nezaveden način sledi ostri sekularni agendi odrinjanja religije iz javnosti. Upam reči, da niti ne sekularni, saj sodobna sekularnost zna na koncu biti dobra za religijo, temveč sledi kar agendi jeznega ateizma. Jezni ateist ob Bogu postane zafrustriran, razdražen, ohol. Pomislite na minulo debato o financiranju zasebnih osnovnih šol! Ali ni tam nekje spodaj ves čas brbotala stara ateistična jeza?

Ruska kapelica kot konstrukt

Ostanimo pri kapelici pod Vršičem. Medijska slika okrog Ruske kapelice je bolj konstrukt kot slika. Če bi bila slika, bi nam pač bilo prikazanih 50 % slike, saj bi duhovni del ostal odrezan. Ker je konstrukt, smo na slabšem.

Že izraz »spominska kapelica« je konstrukt. Kapelica ni »spominska«, saj je že pred usodnim plazom pravoslavnim vojnim jetnikom služila za molitev. Za molitev služi tudi zdaj. Pod Vršič je moral priti sam »ruski car« Vladimir Putin, ki se je v brk njemu vdani lokalni ateistični eliti križal, da je molitveno naravo kraja videla tudi širša javnost iz slovenske »gubernije«. Vztrajanje zgolj v njeni »spominskosti« torej jemlje kapelici, kar je na njej božjega.

Podobo velja za pridevnik »ruska«. Snežni plaz je zasul tudi mnogo Ukrajincev in pripadnikov drugih narodnosti, ki so takrat služili v carski vojski. Dejan Steinbuch na Portalu Plus piše (link):

… povsem razumem mojega prijatelja, ukrajinskega veleposlanika pri nas. Mykhailo Brodovich lahko vsako leto zadnji julijski vikend nejevoljno spremlja monotoni medijski pomp okoli Ruske kapelice, narediti pa ne more nič. Ne pomaga, da je že neštetokrat opozoril vse mogoče "deležnike" v Sloveniji, da je bila nacionalna sestava carske vojske pisana in da je plaz pod Vršičem zasul tudi veliko ukrajinskih vojakov, ki so se borili v Nikolajevih uniformah. Ne pomaga, ker ga nihče noče slišati.

Ko sem l. 2014 s skupino skavtov slučajno prišel na tisto leto zelo skromno obiskano pravoslavno bogoslužje pri Ruski kapelici (slika zgoraj), me je presenetilo dvoje: to, da sam, pa se imam za informiranega, nisem vedel, da to bogoslužje v taki obliki sploh je; ter to, da so se na parkirišču važile dolge zastave novomeškega farmacevta Krka in čakale na razvpito civilno dogajanje, ki se je odvijalo tisti popoldan. Konstrukt okrog Ruske kapelice ima torej dve strani: tako kot potisne v nepomembnost duhovno plat dogodka in zamolči Ukrajince (pars destruens), tako poudari njegovo politično (in ekonomsko) plat ter do nebes povzdigne Rusijo (pars construens).

Ko pride pod Vršičem do takšne visokonapetnostne sprege med kapitalom in politiko, med vele-Rusijo in načeloma evroatlantsko mini-Slovenijo, bi moralo slovensko novinarstvo striči z ušesi kot malokdaj. Ruska kapelica bi morala dominantni tok slovenskega novinarstva spodbuditi, da razišče konstrukt, ne pa da ga pomaga izgrajevati.

Ruska kapelica kot milost

Pred kratkim sem na Radio Ognjišče med drugim govoril o Ruski kapelici (link). Bil sem »šarf« podobno kot na tem blogu. Sem pač izražal ogorčenje zaradi zametovanja duhovnega in zaradi medijsko-političnega konstrukta. Nakar sem se pogovarjal z upokojenim celjskim škofom Stanislavom Lipovškom, v slovenski Cerkvi zadolženim za ekumenizem. Slednji mi je med drugim razložil vidike Ruske kapelice, ki jih seveda sledeč slovenskim medijem ne moreš videti.

Ruska kapelica je milost. Tu je ekumenizem. Neumetnih in pristnih priložnosti za srečanje pravoslavja in katolištva, kot jih ponuja Ruska kapelica, v tem delu Evrope ni veliko. Ekumenizem okrog Ruske kapelice pritegne tudi evangeličane, tako da so vse tri velike veje kalcedonskega krščanstva ob tej priložnosti skupaj. Ruske kapelice kristjani zavoljo Kristusovega naročila, naj bomo eno, ne smemo izgubiti.

Ruska kapelica je milost, kajti odpira se k drugim veram, zlasti islamu, katerega predstavnik kdaj sodeluje na duhovnem dogajanju (slika spodaj: Celje, december 2015, medverski posvet tudi glede Ruske kapelice). Nenazadnje so na soški fronti umirali tudi muslimani, nenazadnje so v času prve svetovne vojne v Logu pod Mangartom muslimani imeli mošejo. Muslimani in kristjani združeni v žalostnem spominu in svetli želji po dobrem, skratka. Kdor ima rad mir v svetu, ima rad takšne medverske dogodke. Vlivajo optimizem.

Ruska kapelica je milost slovanstva. Znotraj slednjega še milost rusko-slovenskega prijateljstva. Zakaj ne? 

Pravi zgodba, kako so sam presvitli avstrijski cesar Franc Jožef nekoč prišli v dolino Ziljsko in prejeli poklone tamkajšnjih svetnih in duhovnih oblasti. Pozdravila jih je tudi pesem slovenskega življa, pa so bili začudeni nad tem in so dejali: »Nisem vedel, da tudi tod živijo Slovani.« Blizu cesarja je stal slovenski duhovnik Matija Majar, oni, ki je prvi objavil program Zjedinjene Slovenije, in brž podal pojasnilo: »Od tod do Kamčatke, vaše Visočanstvo.« (Prim. blog Od tod do Kamčatke.)

Majar je lisičje zvito germanskega cesarja spomnil, da Slovani nismo kar tak, pač pa smo veličastna geografska in demografska zgodba o uspehu. Bodimo ponosni! Potem ko smo ušli skušnjavi, da bi nas najsilnejši med nami stlačil v male in velike gubernije, zakaj ne bila Ruska kapelica priložnost, da se vsi Slovani začutimo kot bratje?

* Foto: nad člankom iz arhiva skavtskega stega Rakova Steza 1, pod člankom iz arhiva Branka Cestnika.