Carlotta mi je povedala

Carlotto, rimsko devetnajstletnico, učni stroj, dobesedno »piflarko iz prve klopi«, ki je kasneje dosegla dva doktorata, če ne več, in danes poučuje na eni izmed prestižnih evropskih univerz, sem spoznal l. 1987, ko sem sedel v prvo klop predavalnice Lateranske univerze v Rimu in začel študirati filozofijo. V prvo zato, da sem čim bolj zbrano poslušal profesorje, saj sem se italijanščine še vedno učil. Carlotta je bila radovedna, zanimalo jo je moje slovensko poreklo in jugoslovanska izkušnja, meni je bilo všeč, da sem lahko klepetal z razgledano domačinko. Hitro sva se spoprijateljila. 

Po približno treh mescih mi reče, da se ne sme več družiti z menoj. Da ji je tako zapovedala babica, ki je dejala, da sem »uno slavo cattivo«. Jasno, začudilo me je, kako neki lahko rimska ženica, ki me niti videla ni, reče, da sem hudoben Slovan. Carlotta mi je razložila, da je njena babica prišla iz Zadra, da so po vojni zadrski Italijani morali bežati pred »titini« (Titovimi enotami), da so »slavi« ob koncu vojne sploh pomorili precej Italijanov, da je bilo hudo, …

Tako sem zvedel, česar nisem vedel in do nedavnega instaliran v jugoslovansko vzgojno shemo nisem smel vedeti: da so jugoslovanski in slovenski partizani pod krinko osvoboditve izvršili hude zločine nad Italijani.

V rimski skupnosti sem živel z nekaj semeniščniki iz južnoitalijanskega mesta Altamura v Apuliji. Altamuro sem večkrat obiskal. V duhovniško srce se mi je zapisala kot mesto, kjer sem, z vso ustrezno tremo, pridigal svoj prvi mini-misijon, zelo obiskano tridnevnico na čast sveti mučenki Luciji. 

V Altamuri je bilo precej post-fašizma. V osemdesetih in devetdesetih je tam zmagovala skrajno desna stranka MSI, župan je bil njen. V neki odvetniški pisarni sem videl na steni obešene uokvirjene izrezke iz starih časopisov, ki so opevali, kako je Mussolinijeva Italija zavzela Etiopijo in Albanijo. V isti pisarni je na steni visel tudi vojaški nož, ki so ga uporabljali fašistični oddelki. Ko sem vstopil v stanovanje neke družine, ki me je povabila na kosilo, me je v veži pričakala velika slika Benita Mussolinija. Apuljski njoki so bili odlični, gostitelji so bili do mene prijazni, noben »slavo cattivo« nisem bil zanje, razložili pa so mi, da gojijo spomin na Mussolinija, ker so v njegovem času bili vlaki točni, mafijaši v zaporih, mali ljudje zaščiteni.

O zločinih fašizma niso govorili, zanje verjetno niso vedeli in instalirani v svoj nacionalistični idejni svet niti niso smeli vedeti.

Mistika zla in nedolžne žrtve: od ponašanja z žrtvami do njih skrivanja

Nedolžne žrtve se totalitarnim sistemom ne »pripetijo«, kot se ti pripeti zvin gležnja, ko greš v hribe. Mračni totalitarni sistemi za lastno vzpostavitev »potrebujejo« nedolžne žrtve, kot zidar potrebuje opeko za zidanje hiše. Gre za mistiko zla.

V primitivnih časih mračni sistemi tega niso skrivali in so nedolžne žrtve pobijali v javnih obredih. V prastarem mezopotamskem mestu Mari, na samih začetkih civilizacije, so pod vhod v mesto pokopali nedolžne žrtve, kraljeve sinove, da bi  bili bogovi mestu naklonjeni. V Kartagini so v posebnih svetiščih brez strehe slavili svoja božanstva z obrednim žrtvovanjem otrok. Rim je Kartagino zaradi tega zaničeval in se imel, ker je navado človeških žrtvovanj sam zavračal in preganjal, za nekaj več - pozabljajoč, da tudi Rima brez izkoriščanja in trpljenja milijonov sužnjev ne bi bilo. Obredna človeška žrtvovanja so poznali Azteki, kar je Špance v odnosu do njih navdajalo s podobnimi občutki o lastni superiornosti kot poprej Rimljane v odnosu do Kartažanov. Ni še konec. Človeška žrtvovanja se danes pojavljalo v nekaterih vraževernih južnoameriških narkokartelih, ki si hočejo na tak način zagotoviti pomoč zlih duhov pri tihotapljenju droge. V devetdesetih je v Nigeriji policija odkrila nekega poslovneža, ki je zavoljo zagotovitve poslovnega uspeha pod temelje svojih hotelov vzidal lobanje ljudi, ki jih je v ta namen dal ubiti.

Mračni sistemi novega veka in sodobnosti težijo k skrivanju svojih žrtev. Ljudje ki uživajo srečo in »blagoslov bogov« praviloma ne smejo vedeti o nesrečnikih, ki so bili »bogovom žrtvovani«. 

Pojdimo skozi prejšnje stoletje: belgijski kolonializem se ne važi z umrlimi Kongožani, mladoturška revolucionarna smer do konca zanika genocid nad Armenci, sovjetski »raj« iz skrivanja resnice o žrtvah v gulagih in iz produciranja laži izdela politično umetnost, nacisti z upepelitvijo svojih žrtev poskušajo doseči popolno pozabo nanje, slovenski komunisti do pomorjenih v Barbarinem rovu postavijo enajst pregrad, Američani ne povedo o posilstvih nemških deklet s strani svojih vojakov, v demokraciji vzgojeni Italijani ne vedo skoraj nič o zločinih italijanskega fašizma nad drugimi narodi, v demokraciji in kapitalizmu vzrejeni potrošniki ob nakupu simpatične in poceni igrače ne vedo in ne smejo vedeti nič o izkoriščanju in trpljenju onih, ki so to igračo nekje v globoki Aziji izdelali.

Ob zori civilizacije so nekateri verjeli, da je za blagor večine potrebna človeška žrtev, ob vrhuncu civilizacije še vedno nasedamo tej mistiki zla. Ampak z več trikov, molka in konspiracije.

Očiščujoč spomin na žrtve in preroška služba

Očiščujoča in pravična smer je spomin na žrtve (prim. blog Subverzivni spomin na žrtev). Nasproti »damnatio memoriae« naj stoji »renovatio memoriae«. Obeleženje 23. avgusta kot Evropskega dneva spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov zasleduje to zdravilno in preventivno logiko.

Ljudem, ki po svojih vežah še obešajo podobe Mussolinija ali v velekapitalističnih štacunah kupujejo liker s podobo Tita, 23. avgust seveda ne diši, najraje ga ignorirajo. Kdo drug uporablja ta datum za dnevno politično obračunavanje, kar spominu na žrtve bolj škodi kot koristi. Nekdo tretji se trudi, da bi s svojo pristransko politiko poudarjanja le določenih žrtev zasenčil njemu nevšečen spomin na ostale in drugačne žrtve, četudi so neprimerno številčnejše. (Za primer izkušnja iz mojega »bubble filtra«: v Google vpišem le »dan spomina na žrtve«, na drugo mesto se mi izpiše »... na žrtve transfobije« oz. link do wikipedijskega članka o transfobiji, kar kaže na uspešne medmrežne prijeme lgbt-aktivistov ter Googlovo naklonjenost slednjim; medtem ko »... na žrtve totalitarnih režimov« dobim nekje na dnu Googlovih zadetkov.)

Najučinkovitejši boj zoper pozabo žrtev je tisti, ki ga opravijo člani neke skupnosti navznoter. Vzoren primer so Nemci, njihovo sprejetje resnice o sebi in »svojem« Hitlerju, njihova denacifikacija, njihova iskrena pieteta do žrtev nacizma. 

Člani določene skupnosti namreč težimo k pozabi žrtev, ki so jih člani te iste skupnosti zakrivili. Tudi v manjšem okvirju od nemškega. Kot član duhovniške skupnosti denimo dobro vem, kako težko se je povprečnemu duhovniku soočiti z bridko resnico o duhovniški pedofiliji ter kako težko se je posvetiti žrtvam, jim prisluhniti, jim v tej žalostni zgodbi dati primat. Najlažje je gledati vstran ali pa se »zateči k sovražniku«, češ, vedno isti sovražnik Cerkve nam nastavlja te afere ipd..

Ker spomin »navznoter« stežka krene, so potrebni opominjevalci, preroki, možje in žene, ki nas pred neprijetno dejstvo postavijo »od zunaj«. A biti opominjevalec in prerok ni sladko poslanstvo. 

Kako je bilo Carlotti tisti dan, ko mi je kot pripadniku naroda, ki je izvršil zločine nad njenimi predniki, morala to povedati? Verjetno je tehtala med biti tiho in glasno reči. Verjetno se je bala, da bo prizadela in izgubila prijatelja. Ali pa da bo nezvesta bolečemu družinskemu spominu, če mi o trpljenju svojih prednikov ne pove.

Kako je bilo meni med tisto samostansko večerjo v Rimu, ko smo debatirali o polpretekli zgodovini in sem izbruhnil ter sem, ves rdeč v obraz, tudi mojim sobratom iz Altamure povedal o fašističnih grdobijah nad Slovenci? Govorili so namreč, da so Italijani kot okupatorji v primerjavi z Nemci bili »buona gente«, pa »gente furba«, ker so se pravi čas umaknili iz naveze s Hitlerjem, skratka, Mussolini kot nekak burkež, Italijani pa kot pozitivci druge svetovne vojne z le nekaj majcenimi madeži na svojih snežnobelih srajcah. 

»Kakšen italijanski učitelj je slovenskim otrokom pljuval v usta, če so govorili slovensko!« sem med večerjo skoraj izkričal vanje in se ustrašil lastnega preroškega gneva.

* Foto: italijanski futuristični umetniki so neredko sodelovali s fašistično propagando. Na sliki: Gerardo Dottori, Il Duce (1933).