Z gnojnimi vilami v obrambo cerkve

Padlo je precej podružničnih cerkva, toda ena je kljub prihodu vojakov ostala in še danes stoji – sv. Miklavž nad Dobrno. Ker so jo ženske ubranile. 

Bilo je v času jožefinskih reform (konec 18. stoletja), ko je v Novi Cerkvi deloval ugleden tehant (dekan, nadžupnik) Jožef Anton Jakomini (članek o njem v Slovenski biografiji). Slednji je bil privržen cesarski verski politiki do mere, da je sam odrejal rušenje cerkva  v severnem koncu Celjske kotline. Kasneje se je Jakomini glede jožefinskih idej ohladil, na njegova stara leta pa je pri njem kot kaplan služboval nihče drug kot Anton Martin Slomšek.

»Bitko« za Miklavža nad Dobrno je opisal Jožef Iskrač Frankolski (članek o njem v Slovenski biografiji), eden najbolj talentiranih piscev samoukov tistega časa. Ta njegova »domača povestica«, ki jo podajamo na tem blogu, je bila najprej objavljena v časopisu Novice, št. 49, v Ljubljani, 7. decembra 1859. Danes jo najdemo v monografiji Iskriva Iskrača (Celje, 2019), ki jo je sestavil, uredil in izdal Matija Založnik.

Foto zgoraj: Matija Založnik, cerkev sv. Miklavža nad Dobrno. Foto spodaj: iz monografije Iskriva Iskrača.

Prijetno branje!

* * *

Domača povestica.

Boj pri sv. Miklavžu na Doberni na Koroškem.

Resnična zgodba.

Bilo je ob času, ko je cesar Jožef II. ukazal, naj se poddružnice opustijo, da se bojo nove večje fare lože ustanovile. Škofje so se poganjali, da bi svitli car ta ukaz preklical, posebno so si prizadevali za to tadanji knezoškof lavantinski Firman, kteri so za tega del na Dunaj potovali. Al rajni cerkovski tehant žlahni Jakomini so v tem z vso gorečnostjo zvestega deržavljana na poddružnice svoje tehantije segli in v Vojniku cerkvam sv. Marjete, sv. Miklavža, sv. Tomaža, Matere Božje, pri Novi cerkvi sv. Katarine itd. cerkveni blagoslov vzeli. Prišla je versta tudi na sv. Miklavža na Doberni. Doberniški fajmošter pa so se z vso močjo temu zoperstavili, rekši, da naj se cerkveno poterjenje cesarskega ukaza počaka. Tehant Jakomini, kterim se je to za malo zdelo, si naročijo kompanijo vojakov iz Celja, da gotovši dosežejo svoj namen, ako bi se kdo priderznel s silo se zoperstaviti.

Doberniški fajmoštar zvedši vse te silne priprave gospoda tehanta, in tudi dan, kader ima njih armada priti, prepovejo vsem možem svoje fare, da se tisti dan nobeden ne sme prikazati, ženskam pa naročijo z orožjem kakoršnim bodi prav obilno k sv. Miklavžu priti.

Napovedani dan ob šestih zjutraj že vse mergolí strašno oboroženih žensk – mežnarca z gnojnimi vilami jih napeljuje. Trumo večidel starih bab postavi za stražo k stranskim vratam na levo stran; trumo mladih deklet, kjer večja nevarnost pretí, postavi za strażo pri vratah zakristijskih; sama napeljuje centrum ali sredino vojske, obstoječo iz mladih žen pri vélikih vratah, kjer je največja nevarnost. Fajmošter pričakujejo tehanta pri cerkvi sv. Miklavža. Hrup nastane. Tehant z armado se približujejo. Mežnarca leta sem ter tjè, naroča to, naroča uno; oberne toto rechts, uno links. Ta strašna armada osupne gospoda tehanta; ne vejo kaj storiti, vendar – korajža veljá. Gospod tehant terjajo cerkvene ključe od fajmoštra. »Mežnar jih ima,« – je kratek odgovor fajmoštrov, – »tukaj je mežnarca,« pokazaje na vojskovodja.

»Ključe dajte, ali se bojo vrata razbile,« – zagromijo tehant. Še hujši hrup nastane kakor da bi Francoz se bližal. »Kdor se podstopi cerkvi žegne vzeti, ga bodemo me zapodle, da bo pomnil, kdaj je bil tukaj!« – kričijo ženske, in mahajo s svojim orožjem: z vilami, motkami, serpi, kosami, veselci, loparji po zraku sèm ter tjé, da bi pokazale, kako junaško serce jim v persih bije, in da hočejo v djanji pokazati, da so mož beseda. Vojaški poveljnik jih čudno gleda, pa ko vidi, da neka baba iz bližnje kuhnje vedrico nese in s kuhlo po izgledu vojakov po vedrici ropotati začne, ga smeh posili, oberne se k tehantu ter reče: »S tako armado se pečati bi bila sramota vojakom, – rechts um, marš!« Sovražnik beži, žene so premagale. Tehant se podajo h kapelici sv. Martina in tù opravijo cerkvene obrede, kteri so pri cerkvenem odblagoslovljenji navadni. Potem se vernejo domú. Komaj s hriba grejo, ko pri sv. Miklavžu k maši pozvoni. Gospod fajmošter so maševali v zahvalo, da so tako srečno cerkvico rešili.

Joško Iskrač.