Rimski centralizem

Čakajoč na Rim ...

V Škofiji Celje smo že 10 mesecev brez škofa in kaže, da bomo tudi 12 mescev in več. In ko te domači škofljani ali duhovniki iz sosednjih škofij vprašajo, kdaj dobimo v Celju škofa, lahko zgolj skomigneš z rameni in podaljšaš obraz: »Ne vem … Nimam pojma … Bomo videli.«

Četudi si član maloštevilnega zbora svetovalcev celjske škofije, v resnici ne veš in res nimaš pojma o najpomembnejšem vprašanju te iste celjske škofije. In menda je edino tako prav. Tak je red stvari, ko je škofov sedež izpraznjen. Duhovniki in verniki ne smemo vedeti, kdaj dobimo novega škofa. Če vemo, je slab znak, v smislu, da Rim informacij ne skriva dovolj dobro.

Rimskokatoliška cerkev namreč nima zastonj naziva RIMSKA, se pravi, Cerkev, ki se vodi iz RIMA; Cerkev, v kateri je zgolj RIM posvečen za strateške reči. Potemtakem le RIM ve in sme vedeti, kdaj dobimo v Celju škofa.

Vprašati se o rimskem centralizmu s slovenske perspektive

Je narobe, če povem, da se kdaj ob takem redu stvari ljudje s cerkvenega »terena« počutimo potisnjene v infantilnost? Je preveč povedano, da se zalotim, kako podvomim v rimsko »briljantno šahiranje« na šahovnici slovenske Cerkve, zlasti potem, ko sem zadnja leta opazoval kar nekaj silno neposrečenih (in za marsikoga bolečih) rimskih potez? Sem heretik, če izjavim, da mi tovrstni rimski centralizem ne diši?

Vprašati se o rimskem centralizmu. Ne o Petrovem primatu, ki ga ne postavljam pod vprašaj, pač pa o načinu vršenja tega primata, zlasti o razširjenem kurialnem načinu, ki zna biti izrazito centralističen, centralno-administrativen, monarhičen, paternalističen.

Čas je, da se to vprašamo iz slovenske perspektive. Ko si majhen, kdaj po paradoksu vidiš več. Slovenci smo ravno dovolj majhni, da se bajni rimski aparat v odnosu do nas zlahka obnaša površno in z dvojno dozo paternalizma. Ko gre za veliko in močno nemško Cerkev, od rimskih uradnikov namreč ni pričakovati površnosti in njih paternalizem si komaj upa na svetlo. Oziroma, bi si Rim upal z eno potezo »povabiti k odstopu« vse nemške nadškofe, kot je to storil v primeru slovenskih?

Od kod rimski centralizem?

Dvoje, na kar te opozori ekleziološka stroka, ko jezlavo vzameš v roko kladivce in žeblje za nabijanje tvojih 95 tez na cerkvena vrata. Prvo: rimski administrativni centralizem je relativno nov pojav; sovpada z nastopom novega veka; vrhunec je doživel šele v 19. in 20. stoletju. Drugo: ne zdi se, da bi se Rim kaj veliko boril za to, da je katolištvo okrog njega centralistično organizirano; bolj so to vlogo od Rima pričakovali škofje »s terena«, ker je rimski centralizem bil za njih dober in varen.

Christian Duquoc, francoski dominikanec in ekleziolog (umrl 2008, v slovenščini je dosegljiva njegova knjiga Svobodni Nazarečan), v delu »Verujem v Cerkev«. Institucionalna prekarnost in Božje kraljestvo v skladu s podnaslovom knjige analizira med drugim tudi moderni rimski centralizem. Poudari troje zgodovinskih razlogov zanj:

- moderne države so vedno bolj težile k nadzoru nad Cerkvijo in ga poskušale uveljaviti ravno preko imenovanja škofov;- ko je v novem veku začelo prihajati do ločitve države od Cerkve, so se lokalne narodne cerkve začele toliko bolj naslanjati na Rim in mu večati kompetence;- v razmerah kulturnega boja (Kulturkampf) med državo in Cerkvijo, je lokalna cerkev od Rima toliko bolj pričakovala zaščito; Rim je pomenil varnost.

K tem Duquoc dodaja dvoje modernih dejavnikov, ki dodatno krepita »kult« papeža in rimski centralizem – mediji in potreba po gotovosti:

- mediji: papež, rimski škof, je s sodobnimi mediji vseprisoten; nek domači škof ima papeža preko medijev nenehno v svoji škofiji; učiteljska služba lokalnega škofa je v senci vseprisotne papeževe besede;- potreba po gotovosti: to, da sta danes papež in Rim tako močna v odnosu do lokalnih cerkva, ne prihaja toliko iz volje po moči, ki naj bi jo gojili v Rimu, temveč prihaja iz »povpraševanja po gotovosti« s strani »terena«; v zapletenih sodobnih razmerah katoličani pričakujejo hiter odziv papeža ter njegovo jasno besedo (za razliko od luterancev, ki stavijo na »bolj počasno« branje in interpretacijo Svetega pisma).

Papež: »Nadaljujmo v koristni decentralizaciji.«

Kakšna tolažba! Tudi v samem Rimu so ljudje, ki vidijo, da je rimski centralizem - kljub zgodovinskim opravičilom in mnogim koristim, ki jih ima Cerkev od njega – potreben prepiha. Med njimi sam papež Frančišek. V apostolski spodbudi Veselje evangelija (točka 16) je pogumno, kot da bi s kladivcem pribijal, zapisal:

Tudi ne mislim, da je od papeške učiteljske službe treba pričakovati dokončno ali popolno besedo o vseh vprašanjih, ki se tičejo Cerkve in sveta. Ni primerno, da papež namesto krajevnih škofov razsodi o vseh vprašanjih, ki nastanejo na njihovem ozemlju. V tem smislu zaznavam nujnost, da nadaljujem v koristni »decentralizaciji«.

Koristna - poudarimo »koristna«, saj je nepremišljeno hitenje lahko tudi škodljivo - decentralizacija Cerkve bo prej ali slej pripeljala do vprašanja večjega opolnomočenja lokalnih škofov, lokalnih škofovskih konferenc in sploh delnih cerkva. Tudi glede imenovanja novih škofov.

Rad bi dočakal tisto starost, ko me bo pri nekem naslednjem izpraznjenem sedežu nekdo vprašal: »Ej, kdaj boste v Celju dobili novega škofa?« Jaz pa ne bom infantilno skomigal z rameni, temveč bom kremenito odvrnil: »Kmalu. Postopki lepo tečejo. ŽPS-ji so že podali svoja mnenja, duhovščina in sosednji škofje prav tako, prihajamo do nabora imen, zdaj bo še Rim povedal svoje ...«

* Slikica: znamenita karikatura o kulturnem boju (Kulturkampf) med nemško državo in Cerkvijo v drugi polovici 19. stoletja; kancler Otto von Bismarck in papež Pij IX. igrata šah