Ob (ne tako) novih podatkih o veri in neveri Slovencev

Slovenija ni Estonija, niti Kitajska, pa tudi Hrvaška ne 

Te dni smo se vnovič soočili s podatki o stanju vernosti v Sloveniji. Portal RTVSLO je objavil članek V Sloveniji po mednarodni raziskavi manj verujočih in več ateistov kot po svetu (link). Da Slovenija spada med manj verne dežele, vemo že dolgo. Kar pa seveda ne pomeni, da je goli ateizem na Slovenskem zmagovit in vodilen življenjski slog. Pravzaprav je Slovenija kar nekaj korakov vstran od izrazito ateističnih dežel kot je Kitajska, od pretežno ateističnih kot je Češka, pa tudi nekaj korakov vstran od dežel kot je Estonija, ki so krščanstvo skoraj že izgubile in ga zdaj zamenjujejo z neko novo-pogansko formo (prim. članek o Estoniji Vera v eni izmed najmanj religioznih držav na svetu na portalu Domovina.je, link).

Slovenija je versko posebna. Pomnim, da je pred dvema desetletjema sociolog Vinko Potočnik pripovedoval, kako mu je na nekem mednarodnem srečanju sociologov religije pristopil nek tuj izvedenec in dejal, da Slovenija po svoji verski sliki geografsko ne paše med Hrvaško, Italijo in Avstrijo, temveč bi morala ležati nekje med Nizozemsko in Dansko. Verski in duhovni procesi v Sloveniji so torej bolj značilni za skrajni zahod Evrope in za nordijske dežele kot za evropski center oz. jugovzhod, kjer Slovenija dejansko leži.

Verujemo v dušo, ne pa v posmrtno življenje

Podatki o vernosti na Slovenskem, ki jih kaže najnovejša raziskava, več ali manj kažejo na nadaljevanje trendov iz leta 2007, kot jih je zajela raziskava Aufbruch, ki jo je vodil dunajski pastoralist Paul Zulehner. To raziskavo smo v Cerkvi na Slovenskem uporabili za strateško refleksijo in pisanje dokumenta Pridite in poglejte (izšel 2012, link). Poglejmo:

	Aufbruch 2007	Win Gallup International 2019
Ljudje imamo dušo	-	65 %
Verujem v Boga	55,18 %	34 % (»sem veren« 41 %)
Verujem v Jezusa Kristusa, Odrešenika	40 %	-
Verujem v posmrtno življenje (pekel, nebesa)	29,71 %	28 %

Praviloma so odstotki o osebni vernosti nižji od odstotkov o verski pripadnosti in od odstotkov o obhajanju obredov. Denimo, še leta 2013 se je preko 60 % mladih Slovencev deklariralo za pripadnike Rimskokatoliške Cerkve (raziskava Mladina 2013, link); po podatkih Slovenke škofovske konference je še vedno krščenih preko 55% slovenskih novorojenčkov; velikonočni zajtrk kot najbolj tradicionalen slovenski verski običaj obhaja izjemno veliko ljudi, ni pretirano reči, da preko 70 % Slovenk in Slovencev.

Iz vseh takšnih raziskav je torej razviden razkorak med občo pripadnostjo verski skupnosti (»sem katoličan«) in osebno vero (»verujem v Boga«). Slovenska mladina ta razkorak živi kot zatečeno stanje. V raziskavi Mladina 2013 so avtorji zapisali:

Približno dve tretjini mladih se je uvrstilo med pripadnike katoliške vere. Toda le približno tretjina teh mladih katoličanov poroča, da je Bog pomemben v njihovem življenju.

V  tej isti raziskavi so pri mladih zaznali tudi nekak pospešek v oddaljevanju od verske prakse, pospešek, ki se je zgodil zlasti po letu 2010. Opazili in zapisali so:

V samo treh letih (2010-2013) se je delež mladih, ki obiskujejo cerkvene obrede vsaj nekajkrat na leto, zmanjšal s 37 % na samo 23 %.

Duhovnost ostaja, ampak ...

Z vidika izdelane teologije, kot jo gojimo »verski profesionalci« duhovniki, podatki o vernosti kažejo na precejšno duhovno in miselno nekoherentnost. Kot vidimo v razpredelnici, 2/3 Slovencev veruje, da ima človek dušo, obenem pa to ne pomeni, da Slovenci množično verujejo tudi v posmrtno življenje, vsaj v tako ne, kot ga uči Cerkev (poslednja sodba, pekel, nebesa). Nekako tako: rečejo, da imajo dušo, ki je v vseh kulturah sveta razumljena kot človekovo nadnaravno počelo, obenem pa ta duša ni neko zagotovilo za posmrtnost.

Povprečen Slovenec ostaja duhovno naravnan, a ta njegova duhovnost je fluidna, nedorečena, individualizirana, raz-cerkvenjena (t.i. »avtonomna religioznost«). Četudi se bo anketno definiral za pripadnika katolištva in se pohvalil, kako veliko butaro je nesel v cerkev na cvetno nedeljo ali kako pristen velikonočni zajtrk si je pripravil za vstajenjsko jutro, to sploh ne pomeni, da svojo vero premišljuje, da Boga osebno časti in da se strinja z jedrom katoliške dogmatike in moralke.

Grobo povedano, povprečnemu Slovencu se enako upirata tako goli materialistični svetovni nazor kot tradicionalni katoliški nauk. Parafrazirajmo Prešerna: spregovori ateistični politkomisar s FDV o škodljivosti religije, spregovori župnik o zveličavnosti religije, a »Kranjec moj jima osle kaže«.

Avguštin: »Quoniam fides si non cogitetur, nulla est«

Po eni strani se lahko nekoliko tolažimo, da slovenski narod duhovnega čuta drastično ne izgublja, tudi ne sociološke katoliške identitete, slednjo določena politika trenutno celo nekoliko bolj poudarja kot pred leti. Po drugi pa se spomnimo dramatičnih besed sv. Avguština: »Ko vera ni premišljevana, je nična.« Duhovnost prepuščena sprotnosti in samopašnosti, prej ali slej zdrsne v praznino. Ko krščanska tradicija, ki se je mnogi še držijo, izgublja stik s premišljevano (kateheza, teologija) in slavilno vero (molitev, liturgija), prav tako odpira pot praznini. 

Zadeva ni nedolžna. Kot že starozavezni preroki učijo, za duhovno praznino ni značilno, da si odpravil Boga, pač pa da si na njegovo mesto postavil mnoštvo malih bogov, malikov. Tako Estonija, statistično »kao« ena najbolj nereligioznih družb na svetu, že odkriva svete kamne iz poganskih doktrin in se trudi za ureditev svetega prostora okrog njih.

Foto: Barbara Tadina, Svetovni dan mladih v Krakovu 2016