Nostalgija po »teologiji z mehurčki«

Pred nekaj dnevi sem v namen pisanja kolumne za Družino prebral daljši članek indijsko-katalonskega teologa Raimona Panikkarja. Članek je izšel leta 1991 v katalonščini in nosi naslov Kozmoteandrična vizija: nastajajoči religiozni čut tretjega tisočletja. Pogumen, pronicljiv, vizionarski tekst. Upa si do meje pravovernosti, skoraj malo čez.

Obšla me je nostalgija. Vprašal sem se, kaj je z današnjo teologijo, da, kot se zdi, ne zmore več takšnih člankov. Bo za umanjkanje teološke svežine res kriv Vatikan, ki naj bi z Janezom Pavlom II. postal »tovarna teologije« - tovarna, ki nima rada konkurence? So današnji teologi res zgolj razlagalci tega, kar reče papež? Je v obtoku sploh še kaj »teologije z mehurčki«?

Pokoncilsko teološko vrenje

Pred petdesetimi leti je bilo v Rimokatoliški Cerkvi sila živahno. Vpeljana je bila liturgična reforma, zacveteli so ekumenski odnosi z drugimi Cerkvami, verjelo se je v dialog s svetom, celo v dialog s socialističnimi sistemi, v vatikanske muzeje je vstopila abstraktna umetnost, nove cerkve so se gradile v krog, laik je postal enakovrednejši kleriku. Teologija je delala s polno paro. V ospredju so bili izjemni umi kot Congar, Rahner, von Balthasar, de Lubac, Ratzinger, Panikkar, Schillebeeckx, Küng, Metz, Gutiérrez, ... na področju moralne teologije Häring.

Sprva so teologi delovali v nekakšni sinergiji, ki je prihajala od koncila, saj so vsi koncil podpirali in se pri njem navdihovali. Že v sedemdesetih pride do diferenciacije. Kmalu se oblikujeta dve smeri: pokoncilsko progresistična (tipično ime Küng, tipična ideja teologija osvoboditve) in zmerno koncilska (tipično ime Ratzinger, tipična ideja teologija lepote). Pripadniki prve smeri se zberejo okrog revije Concilium, pripadniki druge okrog revije Communio (obe še izhajata). Tretja smer, tradicionalistična, je bila razumljivo v ozadju.

Hitro je tudi prišlo do napetosti med progresističnim tokom in cerkvenim učiteljstvom. Leta 1975 je ugledna Mednarodna teološka komisija o tem zapisala: »Kjerkoli je življenje, je tudi napetost. Slednja ne pomeni sovraštva, niti oporekanja, pač pa pomeni življenjsko silo, spodbudo, da na občestven in dialoški način vsak vrši svojo službo.« Pomirljivo. Dokler ...

»Janez Pavel II. vlada Cerkvi z železno roko«

Z nastopom Janeza Pavla II. (1977) postane prav Joseph Ratzinger (kasneje izvoljen za papeža Benedikta XVI.) prefekt Kongregacije za nauk vere (1981). Poljsko-bavarska naveza začne delati red v teoloških vrstah. V osemdesetih pride do obračuna s teologijo osvoboditve, v devetdesetih s teologijo verskega pluralizma, pod vatikansko lupo se znajdejo moralni teologi. Za marsikoga je bilo zelo hudo. Bernard Häring, ki je bil med vojno zaprt, je dejal, da je manj trpel v nacističnih zaporih kot pa na svoja stara leta, ko je bil s strani Rima osumljen napačnega nauka.

Dogajalo se je tudi v Sloveniji. Zanimivo je bilo zlasti okolje piscev dokaj progresivne revije Znamenje, ki je izhajala vse do leta 2012. In seveda lik mariborskega naslovnega škofa. Pisalo se je šolsko leto 1982/1983, ko so mene, ki sem bil aktiven v ZSMS, ptujski katoliški mladinci povabili na predavanje v Maribor. »Rdečega škofa gremo poslušat,« so rekli. In res. V nabito polni dvorani župnije Svetega Rešnjega telesa na Taboru je predaval škof Vekoslav Grmič. Zelo odprto je kritiziral papeža Janeza Pavla II.. Dobro pomnim, ko je dejal: »Papež vlada Cerkvi z železno roko, Ratzinger pa je palica, s katero tolče po glavah teologov.«

To, kar so prenekateri teologi očitali navezi Wojtyla-Ratzinger, ni bilo le doktrinarno discipliniranje zdaj tega zdaj onega teologa. Očitali so, da je Vatikan postal tovarna teologije; papeški dokumenti da namenoma izpodrivajo avtorske teološke tekste; žlahtno teološko raziskovanje da postaja vse manj pomembno; akademska svoboda vse bolj omejena. Pojavljala so se razna protestna pisma teologov, med katerimi je najbolj odmevala Kölnska deklaracija iz leta 1989. Ta je posebej izpostavila škofovska imenovanja, ki naj bi jih papež izvajal brez upoštevanje lokalnih glasov, s tem pa šel proti duhu koncila.

Bi padel berlinski zid, če bi marksizem okužil Cerkev?

Pred letošnjo veliko nočjo se je v svojem pismu o spolnih zlorabah tega burnega obdobja dotaknil tudi upokojeni papež Benedikt XVI.. Ratzinger spomni, da je po koncilu, zlasti po letu 1968, v teologiji prišlo do pretiravanj, ki so postavile v nevarnost liturgične in moralne temelje. Liturgija brez vzvišene skrivnosti, morala brez greha, skratka. Na nek način med vrsticami pove, da bi prišlo do razsutja v nauku, posledično pa tudi v občestvu, če ne bi prišlo do odločnega ukrepanja.

Da, upokojeni papež ima prav: bilo je potrebno ukrepati. Teologija osvoboditve bi lahko Cerkev usodno razprla marksizmu, ki je bil takrat v veliki modi med zahodnimi intelektualci in tudi med nekaterimi duhovniki. Bi se poljsko katoliško delavstvo pod vodstvom Lecha Walese konec sedemdesetih uprlo komunizmu oz. bi sploh prišlo do padca berlinskega zidu, če bi marksizem okužil Cerkev? Teologija verskega pluralizma bi lahko postavila pod vprašaj Jezusa Kristusa kot edinega Božjega Sina in Odrešenika. S tem bi padlo vse, kar krščanstvo v svojem bistvu je. Bi evangelizacija v Aziji napredovala, kot napreduje danes, če bi bilo rečeno, da je Buda Kristusu enak odrešenik? Moralna teologija bi v okviru situacijske etike lahko kmalu ukinila kategorijo greha. Bi Cerkev danes tvorila solidno opozicijo in alternativo blodnji imenovani teorija spola, če bi rekla, da so moralne odločitve pač sad okoliščin?

Kakor koli, nostalgija po »teoloških člankih z mehurčki« ostaja. Branje Panikkarja in podobnih ti jo prikliče. Razumeš tudi, da je bitka za pravovernost vedno aktualna. Prepotrebna. A za koga precej boleča. Ob tem te veseli, da so nekateri teologi po desetletjih nemilosti Rima pod papežem Frančiškom le dočakali trenutek pobotanja.

* Foto: B.C, cerkev v Geghardu v Armeniji.