Rdeča buržoazija

Prejšnjo soboto (19.1.) sem bil med nominiranci Večerovega Boba leta 2018. Sedel sem v prvi vrsti, tik Večerovih glavašev, in se prav prijetno počutil. Čeprav je Večer »levi cajtng«, je v dvorani SNG Maribor bilo čutiti nadpolitično širino in nekakšno človeško povezanost tam zbranih elit. Prireditev je prizvala neko meščanskost, ki mi je prijala. Še posebej, ko sem skupaj z drugimi zvedel, da je zmagovalka Boba dr. Verica Trstenjak, ženska, kakršni smo na kmetih spoštljivo rekli »prava gospa«.

Predprejšnjo soboto sta se pri meni oglasila dva Italijana. Eden župnik, drug upokojeni poslovnež. Zlasti slednji Slovenijo kar dobro pozna. Tudi o politiki smo kakšno razdrli. Težko je nekomu iz tujine na kratko povedati, kdo in kakšna smer nam vlada; težko je razlagati strankarske programe, saj imamo kar naprej stranke z imeni liderja, kar v bistvu spominja na populizem in kult osebnosti. Vseeno sem poskušal biti kratek. Uporabil sem pojem, ki sem se ga priučil v marksističnih krožkih. Rekel sem: »V Sloveniji vlada rdeča buržoazija.«

Kaj smo se o njej učili pri marksistih

Kot gimnazijec sem rad poslušal predmet Samoupravljanje s temelji marksizma (Ptuj, prva polovica 80-ih). Učitelj, starejši in sivolas, je bil srčen mož, učil nas je tudi (interne) kritike socialističnega sistema. Zato sem se vpisal v marksistični krožek, ki ga je vodil isti učitelj. Kasneje še v politično šolo, ki mislim da jo je izvajala okrajna ZSMS. Na koncu sem bil imenovan v Center marksističnih krožkov za občini Ptuj in Ormož. Da, daleč sem prilezel pri svojih osemnajstih.

Ravno od našega učitelja marksizma sem najprej poslušal, kaj je ta negativen pojav imenovan rdeča buržoazija. Ravno naš učitelj marksizma nas je prvi poučil o misli in delu Milovana Đilasa, ki je ta oz. podoben pojav zaznal zelo zgodaj in ga analiziral v knjigi Novi razred. Izgleda, da je naš učitelj v tistem času moral na nekak zagovor, saj nam je na krožku zaupal, da »požira slino zaradi svojega učenja«.

Rdeča buržoazija, kot ime pove, je komunistično meščanstvo, ki je meščanstvo ali postalo vsled komunistične revolucije ali pa je meščanstvo že prej bilo in se je revoluciji povsem uklonilo. S tem, da je sčasoma dalo na stran svojo revolucionarno plat in začelo razvijati svojo novo-meščansko plat. Učili smo se, da v naslednjem koraku rdeča buržoazija postane ovira za socialistični razvoj, saj se oddalji od delavskega razreda in se posveti svojemu blagostanju. Boj proti rdeči buržoaziji da je izjemno težek, ker so njeni člani praviloma dobro izobraženi in na višjih položajih. Poleg tega so tovrstni buržuji ideološko lojalni in niso formirani kot razvidna družbena skupina, ki bi imela napisan nek svoj socializmu škodljiv program.

Kaj smo o njej rekli na kmetih

Tega sem se torej o rdeči buržoaziji učil v mladinskih marksističnih krogih. Dodatno, a skozi drug besednjak, sem se o istem družbenem pojavu učil doma – na kmetih. Komuniste se je rado jemalo kot one, ki »so glavni« in »sedijo po pisarnah«, kjer »se ne rabi fejst delat«. Za tovarniškimi tekočimi trakovi in na njivah komunistov in njihovega priskledniškega meščanstva seveda ni bilo. Kmetje smo to videli in vedeli. Na kmetih se torej komunistov ni spoštovalo tudi, ker se jih je jemalo kot »ne-delavni« sloj in prebrisance. 

Paziti si moral, da nisi glasno »govoril proti partiji«. Zadeve si smel reči skozi dovtipe. Denimo: »Ne govori o politiki! Še v štali bodi tiho, da te bik ne brcne.« Ali: »Francl je komunist, je pa Francl pošten.« Vse se je kakopak skrivalo v drobni besedici »pa«.

Rdeča buržoazija bi sama po sebi izginila, a ni

Rdeča buržoazija je preživela, živi predvsem v večjih mestih, nima razvidne politične strukture, sledi logiki roja značilni za žuželke. Nje ne vodi ne Udba ne Kučan ne Šarec, vodi jo kolektivni preživetveni nagon. Rdeča buržoazija bi izginila, če bi v devetdesetih vladala pomladna opcija kakšne tri mandate. Izginila bi brez lustracije in čistk. V bistvu bi sama sebe ukinila, a na način, da bi se spreobrnila, prilagodila, postala masovna pomladna buržoazija, temelj meščanske sredine; tista podlaga, ki je v Sloveniji nimamo in zato tudi nimamo klasične sredinske ali desno-sredinske meščanske stranke. (Le zakaj Katedrala svobode, visoka in imenitna stavba, ki bi jo nekateri radi postavili v srce naše dežele, nima kam zabiti svojih pilotov?)

Ker je tu in je takšna, kot je, lahko imajo od nje koristi tako Udba kot Kučan in Šarec in še kdo. Politik, ki dovolj dobro naštudira nagonsko bit rdeče buržoazije, zna z njo flirtati, bo brez posebnega truda postal zmagovit politik. Flirt Šarca na primer. Da stranka, ki ima samo enega zares prepoznavnega politika, po katerem tudi nosi ime, in ki je obenem stranka, ki nima jasnega programa, v teku enega meseca postane najbolj priljubljena stranka, nje čelnik pa najbolj priljubljen politik, je možno le, če je rdečeburžujski roj na to pristal.

V boj zoper njo

Nekaj upanja vendarle je. Pomladni politiki in intelektualci so rdečo buržoazijo detektirali. Ni pa moči, da bi jo na volitvah premagali. Politična zmaga nad rdečo buržoazijo (oz. nad trenutno konstelacijo njenih sprotnih mesij) seveda ne bi rešila vseh tozadevnih problemov, toda bila bi veliko znamenje. Predvsem bi streznila člane in članice roja, ki konec koncev niso slabi ljudje. Dovolj so izobraženi, da se znajo otresti prigodnih mitologij. Večinoma niso koruptivni, bojijo pa se za svojo umeščenost v satovju.

Nekaj tovrstnega upanja prihaja s skrajno leve strani. Stranka Levica se z vračanjem v atavistični komunizem na nek način osvobaja »okov« rdeče buržoazije. Rdeči idealisti gredo vstran od foteljaških rdečih staršev, podobno kot smo v osemdesetih mladi punk-marksisti šli vstran od v fotelje ugreznjenih revolucionarnih očetov. Smer osvobajanja Levice je napačna, vodi v katastrofo, osvobajanje Levice iz buržujskega primeža, če za osvobajanje gre, pa je v redu. S tega vidika postane tudi razumljivo, da Levica zmaguje predvsem v bogatih urbanih predelih (Ah, spet ne med delavci in kmeti!). Čudno se sliši: toda Levica ponazarja predvsem slovenski notranji buržujski spopad, nekakšno reprizico mitičnega leta 1968.

Nadalje je upanje za »očiščenje in pomlajenje« v samem meščanstvu. Narod, ki ima mesta, mora imeti meščanstvo. Slovenski narod ima mesta, nekatera zelo stara, ima pa kronično težavo z meščanstvom. Prebivalec mesta še ni meščan v kulturnem smislu. Srbi pravijo: »Ništa gore od opanaka, koji se popapuči.« Prevedeno: »Nič hujšega ni od opanka, ki je postal sobna copata.« Povedano na grobo: kmet, ki pride živeti v mesto, ni sposoben aktivno tvoriti klasičnega meščanstva. Vsaj prvo in drugo generacijo tega ni sposoben.

Morda tretjo. Tretja generacija pomeščanjenih podeželcev je že toliko hodila na violino in klavir, v gledališče na Ionesca in Cankarja, ob kofetkanju razglabljala o zadnjem Jančarjevem romanu, da postane v kri in meso meščanska. Če se ta tretja generacija izogne koruptivni miselnosti, ki rada preži tam, kjer je javni denar, in če ne zapade v mentaliteto roja, dobimo meščana z veliko začetnico.

Meščanstvo je kot zlato: veliko vredno, a težko je do njega priti

Izobraženo klasično meščanstvo, ki ima za razliko od rdeče buržoazije moralno in politično hrbtenico, svojo neodvisnost, svojo individualiteto, ter se ne obnaša kot koristoljuben roj, je kot zlato. Veliko je vredno, a težko je do njega priti. Zlasti ko so vmes pretresi in dogodki, kot so bili zadnjih 100 let na Slovenskem: degermanizacija štajerskih mest, deitalijanizacija obalnih mest, fašizmi in okupacija, komunistična revolucija in nje »novi razred« naseljen v najlepših mestnih vilah »starega razreda«, priseljevanja s kulturno drugačnega Balkana, hitra industrializacija in urbanizacija avtohtonega kmetstva.

Ga bomo kdaj imeli? Močno klasično meščanstvo - mislim. Ni tako slabo. Meščanstvo je najprej drža, nekaj v glavi in srcu, nato življenje v uličasti naselbini s pomembnimi ustanovami. Nekaj spodbudnih vzorcev imamo na razpolago. Omenim sem že moj osebni občutek na mariborskem Bobu leta. Naj spomnim še na Celje. V deželi megle in zamegljevanja je Slovensko ljudsko gledališče Celje prijavilo plagiat in plagiatorja. Nekdo bo rekel, da so Celjani to naredili, ker bi jih novinarji itak prehiteli. Kakor koli. V drži ge. Tine Kosi in vodstva gledališča je bilo zaznati pokončno meščansko držo, ki zna braniti resnico, ustvarjalnost in lastnino. Aleluja!

Upam, da si je vsa Slovenija celjski vzorec zapomnila. Zlasti ker plagiator ni bil kdor koli; zlasti ker je obilen roj, o katerem teče beseda v tem blogu, veselo žunžljal za njim, kamorkoli je premaknil svojo čmrljevo čud.

Foto: B.C.. Verica Trstenjak prejme Bob leta 2018.