Ljudski misijon (še) deluje

Za nami je nekaj odličnih letošnjih ljudskih misijonov, nekaj jih v adventnem času po slovenskih župnijah še teče. Zlasti odmeva novomeški mestni misijon, ne samo zato, ker je imel dober odziv, temveč tudi zato, ker je bil mestni in je pokazal, da morejo župnije enega mesta delovati kot eno občestvo, ne da bi izgubile same sebe.

Včasih kdo reče, da je ljudski misijon kot metoda zastarel, češ v sodobni sekularizirani družbi nima učinka. Kar spočetka povejmo: če ga boste dobro pripravili, zanj veliko molili in se žrtvovali; če boste v času misijona vsaj vi, ki hodite redno k maši, živeli zanj, vas bo misijon presenetil s svojo svežino in učinkovitostjo.

Najprej to, da je danes za dober ljudski misijon bolj kot v preteklosti potrebna obnovljena misijonarska zavest v vseh nas. Vemo in radi slišimo, da je prišel čas za nov misijonarski polet Cerkve, a se zatakne, ko spoznamo, da smo mi sami na vrsti, da oznanjamo. Ponavadi se zatakne, ker mislimo, da je misijonarska dejavnost namenjena daljnim deželam na južnih in vzhodnih celinah. Toda že desetletja je jasno, da so tudi dežele starega krščanskega sveta, med njimi Slovenija, postale misijonske dežele. Potem se zatakne, ker mislimo, da je oznanjevanje delo zgolj posvečenih oseb. Pri tem pozabljamo, da smo mi sami kot otroci večino evangeljskega nektarja pili doma od staršev in starih staršev, torej od »laikov«.

Živimo v misijonarski deželi, v deželi, ki mora znova slišati evangelij, in vsi smo misijonarji. To dvoje nas vodi tudi, ko se po naših župnijah lotimo izvedbe ljudskega misijona. Prvič, ljudski misijon je pravi misijon, duhovna bitka, ni le lepotna izboljšava duhovnega življenja v župniji. Drugič, ljudski misijon vsakogar od dejavnih kristjanov v župniji kliče, da je misijonar. Šele ko bodo župnik in sodelavci osvojili to dvoje, naj zavrtijo številko misijonarjev in se dogovorijo za datum in okvirni potek misijona.

Izkušnja zadnjih let kaže, da je potek misijona lahko zelo različen, pa zato še vedno uspešen. Župnija se lahko odloči za povsem klasičen ljudski misijon, kakršnega poznamo že stoletje in več; lahko pa poseže po novejših metodah, svežih, nekaterih prav izzivalnih. Župnija lahko cilja bolj na svoje jedro, ljudski misijon tako zadobi obliko nekakšnih množičnih duhovnih vaj; lahko pa cilja na svoj rob, na oddaljene, pri čemer ljudski misijon lahko vsebuje tudi dogodke festivalnega in celo športnega tipa. Ljudski misijon je lahko zgolj v župnijskih prostorih, lahko pa tudi na ulici in v dvoranah civilnega namena. Ljudski misijon lahko izrazito temelji na dejavnostih povabljenih misijonarjev, lahko pa precejšni delež misijona opravijo tudi domače skupine, enovečerni pričevalci, pogovori po soseskah. Misijon je lahko župnijski, lahko pa tudi škofijski, dekanijski, mestni. Skratka, poti za izvedbo je veliko. Odločilno je, da vemo, v kakšnem trenutku smo kot občestvo in kaj pravzaprav od misijona hočemo.

Ne glede na to, kateri tip ljudskega misijona izberemo, mora glavnina misijona še vedno stati na dveh stebrih: eden je glasen, drug je tih; eden je vsem na očem, drug samo Bogu in posamezni duši. Ta dva stebra sta pridiganje in spovedovanje. Oba zahtevata dobro pripravljene duhovnike misijonarje, pobožne in razsvetljene, z zadostno psihofizično kondicijo.

»Obnovimo svoje zaupanje v oznanjevanje, ki je utemeljeno na prepričanju, da bi Bog rad dosegel druge po pridigarju, in da svojo moč razodeva po človeški besedi,« uči papež Frančišek (Veselje evangelija, 136). Pridiganje je še vedno prvo in najmočnejše sredstvo ljudskega misijona. In ni nujno, da pridigarja posluša nabito polna cerkev, da ima pridiganje dober učinek na župnijo. Nujno pa je, da tisti, ki ga poslušajo, pustijo Besedi v srce, s čimer to Besedo ponesejo v življenje. Pridigarjeva pridiga tako zaživi tudi na župnijskem obrobju.

Za sv. spoved pravimo, da je zakrament v krizi. Statistike nam pritrjujejo. Tudi na ljudskih misijonih je manj spovedovanja kot pred desetletji. To pa spet ne pomeni, da se vloga misijonarja spovednika manjša. Če je manj spovedi, naj bodo te globlje in, kot rečemo, »lepše«. Če je manj spovedi, naj bo misijonar več na voljo za osebni pogovor in za kak obisk družine več.

Nekajdnevni ljudski misijon je vrh gore, do katerega pa hodimo po dolgem pobočju. Z drugimi besedami, enako kot misijon je pomembna priprava na misijon. Protagonist priprave pa ni misijonar, temveč domači župnik z najožjimi sodelavci. Dobro je, če župnik in sodelavci začnejo o misijonu razmišljati in ga snovati vsaj dve leti prej. V letu pred misijonom pa se s pripravami razgiba celotna župnija z vsemi svojimi skupinami. Dobra priprava gradi končni uspeh.

Omenili smo že, da moremo ljudski misijon dojemati kot duhovni boj, za slednjega pa vemo, da je naše orožje molitev, post in miloščina. Med misijonom smo vsi, ki posegamo po teh treh duhovnih orodjih, misijonarji prvega reda.

* Besedilo je bilo objavljeno 9. 12. 2018 v tedniku Družina v rubriki Naš komentar. Foto: Novomeški mestni misijon, november 2018, http://misijon-nm2018.rkc.si