Novomeški misijon - odlomki iz pridig I.

V Novem mestu poteka od 16. do 25. novembra 2018 mestni misijon z naslovom Jezus, daj mi žive vode! Podajam nekaj citatov iz mojih dosedanjih pridig na tem misijonu. Razvrščeni so po naslovih misijonskih dni.

Vabljeni na spletno stran misijona: http://misijon-nm2018.rkc.si/

------------

II. Marija – izvir veselja

Če vam rečem, da obstaja pobožnost k Mariji Žalostni Materi Božji, boste takoj potrdili. Takoj boste vedeli povedati o Mariji Sedem žalosti. Če vam povem, da obstaja tudi srednjeveško izročilo in pobožnost k Mariji Sedem radosti, boste rekli: »A res?«

*

Zdi se nam, da je pravi kristjan tisti, ki je resen, zelo resen, žalosten. Vedno malenkost pobit in strt. Če ga takega vidimo v cerkvi, nam deluje pobožno. Če nekoga v cerkvi vidimo nasmejanega, bomo pomislili, da je raztresen, morda pijan, sumljiv na bo, celo nespoštljiv do Boga bo deloval. Od kdaj tako nezaupanje v veselje? Od kdaj je veselje v območju svetega sumljivo?

*

Marijo litanije imenujejo »začetek našega veselja«. To pa zato, ker je naše veselje Kristus, ona pa je od vsega začetka sodelovala, da je Kristus prišel med nas. Toda Marijin naziv »začetek našega veselja« ne velja zgolj za nazaj. Ona je vselej, tudi danes, »začetek našega veselja«. Se hočete prepričati, da je Marija »začetek«, ki vedno deluje? Denimo: težko verujete? Pokličite takoj na začetku svoje nevere Njo! Ne morete odpustiti? Pokličite sredi svojega neodpuščanja najprej Njo! Bi radi odpravili svojo grdo navado preklinjanja? Vsakič ko vas zasrbi jezik, izrecite Marijino ime! Boste videli, kak hitro bo prišla, kako hitro bo začetek vašega veselja.

III. Vstajenje – izvir nepremagljivega upanja

Vrtavko poznamo. Igrača, ki se vrti na eni točki. Če jo v tisti točki zamezimo, pade. Če je krščanska vera vrtavka, je Kristusovo vstajenje točka, na kateri se vrti. Če ni Kristusovega vstajenja, pade cela zgradba krščanske vere. Sam apostol Pavel pravi: »Če pa Kristus ni vstal, je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera.«

*

Kristjani smo otroci vstajenja. Vsa naša duhovnost je velikonočna duhovnost. Res je, da je naš osrednji simbol križ in na križu umirajoči Bog, vendar je tudi res, da je ta križ vstajenjski križ. Če Kristus ne bi vstal od mrtvih, mi tudi križa ne bi častili.

*

Prvega novembra nikakor in nikdar ne imenujmo »dan mrtvih«! Tako ga imenujejo oni, ki nimajo upanja na posmrtno življenje.

*

Pazimo se vzhodnjaških vplivov. Ni jih malo. Mnogi, tudi kristjani, se danes spogledujejo z vero v reinkarnacijo. Kdor veruje v reinkarnacijo, zanika Kristusa. Kristus ni šel na križ in vstal od mrtvih, da bi se mi še enkrat in v nekem drugem telesu ponovili. Kristus je šel na križ in vstal od mrtvih, da bi mi prišli k Njemu. Za Kristusa smo enkratni in neponovljivi.

IV. Krst in birma – izvir prerojenja v Duhu

Krst je poleg sv. maše tisti zakrament, ki ga Jezus izrecno naroči in tudi pove, kako naj ga obhajamo. Pri krstu človeka oblijemo z vodo ali ga vanjo potopimo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Človek se prerodi v božjega otroka in postane član Kristusove Cerkve.

*

Pred krstom se zgodi dvoje. Oznanjevanja evangelija in spreobrnjenje. Toda mi krščujemo dojenčke. Ali dojenček posluša evangelijsko oznanilo, ga razume in veruje vanj? Ne. Ali se dojenček spreobrne od zla tega sveta? Ne. Je pač dojenček. Kje sta torej spreobrnjenje in osebna vera? Pri starših in botrih. Krst dojenčka je obenem praznik vere in spreobrnjenja staršev in botrov.

*

Pri mlajših generacijah katoličanov prihaja v modo, da rečejo, češ otroka ne bomo dali krstiti, češ naj se otrok za vero sam odloči, ko bo večji. To je kapitulacija vere. Bolj pošteno od takih staršev bi bilo, če bi rekli, da enostavno nimajo dovolj vere in poguma, da bi krstili svojega otroka. Ta »naj se sam odloči, ko bo večji« je izgovor in neodgovoren prenos lastne odgovornosti na otroka.

*

Čeprav po sv. birmi mnogi najstniki odidejo iz življenja Cerkve, nikakor ne bomo dvomili v dotični zakrament. Sveti Duh v svoj zakrament ni dvomil, ko je prišel. Svetemu Duhu ni žal, da je napolnil birmančevo dušo. Sveti Duh deluje, četudi se bo to bolj izrazito videlo čez dvajset ali trideset let.