Oratorij - ko otroke kličemo na ulico

Še pred desetletjem ali dvema je imela beseda »ulica« v vzgojnem okolju slabšalen prizvok. »Otroka ti ne sme vzgajati ulica,« so modrovali. »Bil je priden fant, nato ga je vzela ulica,« so ugotavljali ob kakšnih izgubljenih primerih.

Ulica je dobila moč in postala vabljiva za mladostnika takoj, ko je nastala. Nastala pa je naprej tam, kjer je bilo največ mest – v Italiji. In v Italiji je Cerkev najprej dala odgovor ulici. Pred dobrimi 500 leti se je rodil sv. Filip Neri. On je bil prvi, ki je zares »opazil« otroke in mladostnike na ulici ter v Rimu zasnoval metodo, ki je danes znana vsakomur v katoliškem občestvu – metodo oratorijev.

Sv. Filip Neri se ni zoperstavil ulici, v smislu, da bi otroke z ulice »vlekel« v cerkev. Njegova logika je bila tista, ki jo danes poudarja papež Frančišek, in sicer, da je treba »iti ven«. Kristusova Cerkev naj se dogaja med otroki na ulici (in delno v jeziku ulice) in kmalu se bo dogajala tudi v molilnici ali v cerkvi (»oratorij« namreč izvorno pomeni »molilnica«). Vzpostavila se bo naravna vez med življenjem in vero.

S sv. Janezom Boskom v 19. stoletju ter z vključitvijo pedagoškega znanja v 20. stoletju pridemo do oratorija, kot ga poznamo danes. V Sloveniji je oratorijska metoda, zlasti v obliki poletnih oratorijev za otroke, doživela razcvet zadnjih dvajset let. Bogu moramo biti hvaležni za dobrih 4.000 mladih prostovoljcev, ki po župnijah vsako leto izvajajo oratorije za kakšnih 16.000 otrok.

Še nedavno je bila ulica nekaj, česar so se starši bali. Bila je vzgojni izziv. Danes je položaj spremenjen. Če bi danes sv. Filip Neri šel k otrokom na ulico, jih tam ne bi našel. Ulica izginja, otrok je manj, mnogi se zapirajo k svojim računalnikom. Danes si želimo, da bi bili otroci več na ulici; da bi brcali žogo, se polivali z vodo, raziskovali zapuščene kleti, si pripovedovali zgodbe ...

Otroški oratoriji našega časa so zato pred čudno nalogo: otroke je treba skorajda »zbrcati« iz njihovih sob in jih motivirati, da pridejo na ulico. Oratorijsko dvorišče je nato tista ulica, ki pod vedno istim Božjim soncem otrokom ponuja druženje in igro, tek in pravljico, življenje in vero. 


* Besedilo je najprej izšlo 21. 8. 2016 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto: oratorijski večer ob ognju, Frankolovo 2016.

SDM Krakov: Zlom komunizma v Nowi Huti

Sovjetska revolucija je neprenehoma zavračala misel, da bi se lahko nekega dne končala.

François Furet v Minulih iluzijah

Visoko dvignite križ, da ga bom lahko videla skozi plamene.

Ivana Orlanska nekaj trenutkov pred svojo smrtjo na grmadi

Nowa Huta, primestna krakovska četrt ter čudovita zgodba o moči duha nad materijo, o nezadržnem vzniku osebne svobode v okolju jeklenega družbenega inženiringa, in nenazadnje, zgodba o mehki a odločni zmagi Kristusovega križa na ideološko rdečo zvezdo.

O Nowi Huti sem zvedel takoj, ko sem se kot mlad študent filozofije na Lateranski univerzi v Rimu začel družiti s fanti iz gibanja Comunione e Liberazione. Ti Italijani so bili dobri poznavalci poljskih dogajanj. L. 1987 seveda še niso mogli vedeti, da bo Berlinski zid padel že l. 1989, vedeli pa so, kakšen poraz je komunizem že doživel v Nowi Huti. Direkten, strateško simbolen in tam, kjer najbolj boli – v odnosu delavstva do Boga.

Zdaj o Nowi Huti vemo precej več. Vsaka biografija o poljskem papežu piše o tej četrti, o tamkajšnjem dogajanju so posneti filmi, na spletu so dostopne umetniške fotografije Roberta Kosieradzkija iz prvih časov te komunistične naselbine, v strokovni pastoralni literaturi pa se Nowa Huta omenja kot rojstni kraj pojma „nova evangelizacija“.

Nisem mogel, da ne bi šel tja, ko sem se mudil na Svetovnem dnevu mladih (SDM) v Krakovu.

***

Nowa Huta je danes vse prej kot siva socialistična četrt. Stanovanjski bloki so res enolični in robati, tu in tam še obstajajo relikti v obliki znamenitih mlečnih barov (Bar mleczny), nekatere arhitekturne rešitve, kakšni visoki oboki in stebri, so nekoliko smešne, če ne „fašistoidne“ (naj uporabim definicijo Slavoja Žižka za Plečnikovo arhitekturo). Toda v celoti gledano je v Nowi Huti lepše in bolj sveže kot recimo v celjski Novi Vasi. Svoje naredi obilje zelenja. Morda kakšnemu slovenskemu 101% antikomunistu to ne bo šlo v glavo, toda tudi drevesa, ki so jih v Nowi Huti zasadili v času duhomornega socializma, so danes lepo košata in še kako darežljiva s svojo senco.

V Sloveniji se po urbanistični logiki Nowi Huti najbolj približa Kidričevo na Dravskem polju: po kokljsko na sredi velika tovarna aluminija, po piščančje ob njej kockasti bloki pomešani z razredčenim gozdom, ogromna delavska menza kolektivističnih intencij, brez cerkvice v prvotnih načrtih, ...

Poleg splošnega ogleda soseske sem tisto sobotno popoldan, ko je večina sdmjevceh romala peš na Campus Misericordiae, imel dva natančna cilja: aleja Braniteljev križa in samostan v naselju Mogiła. Hotel sem videti kraj, kjer so legendarni delavci branili leseni križ; hotel sem videti kraj, kjer je Janez Pavel II. prvič izrekel sintagmo „nova evangelizacija“, ki jo danes marsikdo pojmuje kot program vesoljne Cerkve za XXI. stoletje.

***

Zgodovinar François Furet v Minulih iluzijah (Mladinska knjiga, 1998) na široko piše o začetku konca komunizma. Zanj ni dvoma. Začetek konca seže v l. 1953, ko je umrl rdeči tiran Josip Visarijonovič Džugašvili Stalin, in v februar l. 1956, ko je Nikita Hruščov na XX. kongresu KPSZ prebral znameniti „skrivni referat“, s katerim so komunisti začeli z destalinizacijo Sovjetske zveze in svetovnega komunizma. Teza je naslednja: z destalinizacijo so ruski boljševiki sami kakor natrli hrbtenico komunizmu in usodno poškodovali njegov imunski sistem. Stalin je namreč poosebljal komunizem in ko so rekli, da Stalin ni delal prav, so nehote zapičili prvo lopato za izkop groba za ves vzhodnoevropski komunizem.

V tista leta sežejo prvi odkriti protikomunistični upori vzhodnoevropskih delavcev in intelektualcev. Protagonizem gre trem mestom: Berlin, Varšava in Budimpešta. V vzhodnem Berlinu se l. 1953 dvignejo delavci, rusko-nemška oblast stavko krvavo zatre. V Varšavi smo l. 1956 priča javnim nastopom zoper rdečo diktaturo, a zahvaljujoč se taktičnemu čutu prvega poljskega komunista Władysława Gomułke ne pride do nasilja. Istočasno se sproži madžarska protikomunistična vstaja, toda Budimpešta za razliko od Varšave doživi „bratsko pomoč sovjetskega naroda“ v obliki na budimpeštanske ulice postavljenih ruskih tankov in strojnic, ki prelijejo kri svobodnih ljudi. Komunisti vsega sveta so ruski poseg odobravali. Tudi, z vidika Moskve sicer „disidentski“, Josip Broz Tito se je strinjal z zadušitvijo „kontrarevolucije“ na Ogrskem.

***

To je bil čas, ko tudi Krakov ni miroval. Ravno v bližini jeklarskega mastodonta, ravno v novozgrajeni socialistični soseski Nowa Huta so ravno delavci naredili ravno tisto, kar niti teoretično, kaj šele praktično, ne bi smeli: na križišču med Marxovo in Majakovskega so postavili osemmetrski leseni križ. Tam, kjer jim je Gomułkova partija najprej obljubila cerkev, nato pa obljubo preklicala. Ateistični paradiž na svojem ozemlju pač ni predvideval nobenega verskega znamenja.

27. aprila 1960 dopoldan hoče režim križ podreti in takrat pride do nasilnega obračuna s trmastimi novohutskimi delavci. Obračun se sprevrže v poulično bitko delavstva proti policiji. Možje so z vseh strani vreli na kup v obrambo križa in se golih rok spopadali s posebnimi enotami. Letelo je kamenje, gospodinje so iz blokov na policijo sipale krop. Vmes zagorijo nekateri sedeži lokalnih partijskih celic. Šele ob 23. uri zvečer se specialne enote dokopljejo do križa in odstranijo zadnje branitelje. Nowo Huto zablokira vojska. Komunikacije med uporno četrtjo in svetom so prekinjene.

Poljski mediji vso dogajanje popolnoma zamolčijo. Pravljica o srečnih delavcih se mora nadaljevati.

***

In glej, kdo se v teh časih pojavlja med delavci, ki branijo križ; kdo na prostem ob križu mašuje božične polnočnice; kdo piše režimu uradna protestna pisma?! Nihče drug kot l. 1958 v krakovskega pomožnega škofa posvečen Karol Wojtyła, kasnejši papež.

Po mnogih bitkah Nowa Huta obrani križ in v sedemdesetih na ul. Majakovskega dobi tudi cerkev. Gospodova barka (Arka Pana) ji pravijo. Ni na tistem mestu, kjer se je branil znameniti križ, je pa v isti ulici. L. 1977 jo posveti zdaj že kardinal in glava krakovske cerkve Wojtyła. Ljudje novo cerkev doživljajo z občutki velikega zmagoslavja. 

Karol Wojtyła, kot rimski papež, obišče Nowo Huto l. 1979. Toda režim mu ne dovoli obiska Gospodove barke. Med mašo na travniku v Mogiłi (kakšna dva kilometra jugovzhodno od Nowe Hute) papež izgovori te besede:

Ni mogoče ločiti križa od človekovega dela. Ni mogoče ločiti Kristusa od človekovega dela. To je bilo potrjeno v Nowi Huti. In to je začetek nove evangelizacije.

***

V osemdesetih je Nowa Huta poleg Gdanska največji protagonist delavskih nemirov in protikomunističnega odpora pod okriljem mitičnega sindikata Solidarność, ki ga vodi mitični električar Lech Wałęsa. Zlom komunizma, ki je ob tukajšnjem križu bil usodno simbolen, v osemdesetih dobiva obliko konkretnih političnih sprememb.

Po padcu tragičnega vzhodnoevropskega boljševističnega eksperimenta v Nowi Huti spremenijo imena ulic in trgov. Ogromni Trg Josifa Stalina dobi ime, ki je za živce parat vsem levičarjem po svetu - Trg Ronalda Reagana; aleja Majakovskega pa je preimenovana v Braniteljev križa (Obrońców Krzyża).

***

Vabljeni k ogledu spodaj naloženih fotografij, ki sem jih posnel s svojim telefonom 30. julija letos na sprehodu po Nowi Huti.

Spomin na delavske nemire v osemdesetih.

Bilo je gledališče.

Vse cerkve v Nowi Huti so modernega tipa. Cerkev Čenstohovske Matere Božje.

Tudi znameniti sindikat si zasluži svoj oltarček.

Turistom so ponujene majice z motivi delavskih protikomunističnih uporov.

Stanovanja.

Gospodova barka na aleji Braniteljev križa.

Kip Janeza Pavla II. v Mogiłi.

SDM Krakov: Rdeče srce iz Auschwitza

Potreba, da pustimo trpljenju do besede, je pogoj za vsako resnico.

Theodor W. Adorno, nemški filozof in muzikolog

Večkrat sem se spraševal, kako je danes živeti ljudem v bližini koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau (Vernichtungslager Auschwitz II). Kako jim je gojiti koruzo in paradižnik na zemlji, kamor so do januarja 1945 padali koščki pepela zaplinjenih in upepeljenih žrtev? Kako jim je hoditi v službo mimo srhljivega kompleksa? Kako jim je tam blizu imeti piknik in se smejati s prijatelji? Auschwitz! Ali ni to ime že samo po sebi garant depresivnih razpoloženj?

V četrti Brzezinka, dva lučaja od mračnega portala v taborišče smrti Auschwitz-Birkenau, sem dobil odgovor.

Improvizirana slovenska kateheza in molitev v taborišču Auschwitz v okviru SDM Krakov (foto: Barbara Tadina)

V okviru letošnjega Svetovnega dneva mladih (SDM) sem namreč s svojo skupino obiskal Auschwitz, ki leži kakšnih 60 km zahodno o Krakova. Imeli smo kombi, bil je sončen dan in namesto da bi šli po direktni magistralki med Krakovom in Oświęcimom (kot se po poljskem reče Auschwitzu), smo si privoščili cik-cak vožnjo po valovitem podeželju Malopoljske. Lepa krajina, lepa polja, kar dobre ceste, precej kombajnov, saj je bil čas žetve. Kar ostali bi v objemu dišečih polj, če se ne bi poprej namenili tja – v najbolj žalosten kraj na svetu.

***

Morda bodo nekega dne prišli na dan podatki o še hujših taboriščih smrti. Morda iz časov Stalinove Sovjetske zveze, morda iz časov Mao Cetungove Kitajske (zlasti slednja nas bo še presenetila z okostnjaki iz omare). Morda bomo takrat spoznali še bolj žalostne kraje na svetu. Toda za zdaj je Auschwitz-Birkenau najbolj žalosten kraj na svetu. To je tista točka na zemeljski obli, kjer je na enem kvadratnem kilometru iz čiste hudobije bilo ubitih več kot milijon nedolžnih ljudi. Ubijanje je bilo „tehnično dovršeno“ in podobno tovarniškemu postopku.

Vhod v taborišče smrti (foto: Barbara Tadina)

Nemški teolog Johann Baptist Metz, ki ga žal Slovenci komaj kaj poznamo, pravi, da se tudi teologija deli na tisto pred Auschwitzem in ono po Auschwitzu. Bog - „quod perfectum est“ - po Auschwitzu ni več „isti“. Auschwitz zahteva za povrh globok premislek o Kristusu. Skoraj dve tisočletji je krščanstvo „delalo“ Kristusa, kot da ni bil Jud. Krščanski Kristus je bil prepogosto „protijudovski“ Kristus. Krščanska Cerkev pa dojeta kot „novi Izrael“, ob katerem „stari Izrael“ (t.j. izvorno monoteistično judovstvo) več ni potreben in je v napoto. Auschwitz se je na dolgi rok pripravljal ravno preko krščanstva, ki je zanikalo svoje judovsko poreklo. (Prim. Metzov članek iz 2000: Unterwegs zu einer Christologie nach Auschwitz, v reviji Stimmen der Zeit.)

Premislek o Auschwitzu ne strese le kristjanov, je tudi premislek o hudobiji „razsvetljenega“ človeka post-krščanske ere, katere eden izmed izrazov je bil nacizem. Premislek, ki se ga bojimo do mere, ugotavlja Metz v eni od svojih zadnjih knjig (Memoria passionis iz 2008), da smo po drugi svetovni vojni na Zahodu skorajda „morali“ ustvariti kulturo potrošnje in zabave, ki je kultura „pozabe žrtve“, le da se nam ne bi bilo potrebno soočiti - če mi je dovoljeno tako reči - z Auschwitzem v sebi.

***

V oświęcimski četrti Brzezinka, dva lučaja od mračnega portala v taborišče smrti Auschwitz-Birkenau, sem torej dobil odgovor, kako je danes živeti tam, kjer je bilo ubitih več kot milijon ljudi. Skozi to četrt smo se tisti dan vračali peš k taborišču Auschwitz I, kjer smo imeli parkirani kombi. Program SDM ni predvideval avtobusov za povratek v mesto. Ne prvič in ne zadnjič nas je spremenil v pešce na srednje dolge proge. Hodili smo mimo hiš, gledali dvorišča, vljudno kimali v pozdrav domačinom. Nekaj stavb se še gradi in obnavlja, drugače pa lepa dvorišča, pokošene trate, rože na oknih, oprani avtomobili, igrala. Dva lučaja od mračnega portala ljudje ž i v i j o. Življenje je moralo dati odgovor smrti in ga je dalo le nekaj sto metrov vstran od Hitlerjevih plinskih celic in krematorijev. Rože in negovane trate, gugalnice in trampolini, otroški smeh onstran žive meje, v venah (za naciste „manjvredna“) slovanska kri,... Življenje, ker je, je že revanšno trmasto.

Ne vem, zakaj ravno mene. So bili sivi lasje za ušesi in slamnati klobukec, s katerim sem se tistega dne ščitil pred soncem, tisto znamenje, da je majhna poljska deklica iz četrti Brzezinka iz gruče pešcev izbrala ravno mene? Pristopila je k ograji in mi preko nje smeje izročila bolj kockasto kot zaobljeno srce iz rdečega papirja. Na njem napis „POLSKA“, pod napisom tri srčka.

Predragoceno darilo na predragocenem kraju. Takole ga interpretiram: Nikogar od ubitih ne smemo pozabiti; na kraj zločina se moramo ponižno in spokorno vračati; tujci in neznanci se imejmo poslej radi med seboj; življenje mora iti naprej.

Rdeče srce iz Auschwitza (foto: BC)

SDM Krakov: Zastave, lepe in očiščene

V teh razmerah moramo biti zadovoljni tudi
 s tistim malo, kar bomo prejeli v Krakovu.

pater Bonnie Mendes,
voditelj težko realizirane pakistanske odprave na SDM,
pred odhodom v Krakov

Svetovni dan mladih (SDM) je v vseh teh letih razvil svojo estetiko, svojo ikonografijo. Eden izmed najbolj vidnih in bujnih elementov slednje so zastave. Mladi z vsega sveta so opremljeni s svojimi nacionalnimi zastavami, nekateri tudi z regionalnimi in občinskimi. Ko jih dvignejo proti nebu, te spreleti.

Taiwanski Kitajci na SDM v Krakovu (foto: Barbara Tadina)

Ker so na množičnih dogodkih v okviru SDM (vigilije, maše, koncerti,...) pripadniki posameznih narodov razmetani po različnih sektorjih prireditvenega prostora, so zastave zelo pomešane. Slika je povsem drugačna kot na nogometnem stadionu, na katerem so na eni strani igrišča ene barve in zastave, na drugi pa druge. Na SDM pride do izrazitega učinka pisanosti, do večbarvnega migotanja, skratka, kot da bi likovno podobo množice od zgoraj sproti urejal kak „norec“ tipa Jackson Pollock.

***

Zastave na minulem krakovskem SDM si očitno ganile tudi papeža Frančiška, saj je na splošni avdienci 3. avgusta (link), tri dni po koncu SDM, med drugim dejal:

Lahko govorimo o mozaiku bratstva. Emblematična podoba Svetovnih dni mladih je pisana širjava zastav, ki jih vihtijo mladi. Pravzaprav na SDM nacionalne zastave postanejo lepše, rekel bi, da „se očistijo“; tam tudi zastave narodov, ki so v medsebojnem sporu, vihrajo skupaj. In to je lepo!

In res. Pogledaš levo, ruska in ukrajinska nista daleč narazen; pogledaš desno, večnorivalski argentinska in brazilska se gibljeta skorajda sinhrono; pogledaš drugam, zastava bogatunskih ZDA skupaj z zastavico kdove katere že od skromnih in neznanih dežel. Še več. Ker apostol Pavel uči, da je treba spoštovati vsako oblast (in s tem tudi nje prapor), mladi katoličani na SDM razvijajo svoje nacionalne zastave, četudi so na nekaterih komunistični simboli (Kitajska, Angola), na drugih muslimanski polmesec (Pakistan, Uzbekistan), na tretjih nekaj budističnega (Sri Lanka).

Papež pravi, da so zastave na SDM „očiščene“, bolj natančno povedano, zastave so moralno „purificirane“ (en. purified). Zakaj? Ker očiščene nacionalističnih in šovinističnih namenov izpovedujejo nacionalno veselje in ponos. Ker močno izkazovanje nacionalne identitete na SDM ne pomeni razdvajanja, pač pa deluje kot vabilo k srečanju.

***

Če bi bil zdravnik za ideološke bolezni, bi sdmjevsko zastavoterapijo predpisal tako desnim kot levim vročeglavcem. Desničarski nacionalisti bi se ob tolikih zastavah morda ozdravili svojih grenkih in nadutih misli o edinozveličavnosti rase ali civilizacije, ki ji pripadajo. Morda bi ugotovili, da življenje z rumenimi, črnimi, rjavimi ni grožnja, temveč stvarnost in priložnost. Morda bi jim potegnilo, kako malo krščansko zna biti včasih njihovo zavzemanje za „krščansko“ Evropo.

Levičarski multikulturalci bi se morda končno le vprašali, zakaj pa njim - od same matere Zgodovine menda določenim internacionalistom in mavričarjem - ne uspe kaj takega: milijonsko množičnega ter pristno pollockovskega. Zakaj - če uporabim besede iz uredniškega komentarja časnika The Guardian (link) - „v času naraščajočega nezaupanja v avtoritete ni drugega svetovnega voditelja, ki bi bil zmožen zbrati tako veliko množico“, kot jo zbere rimski škof? Morda bi levičarji opazujoč zastave na SDM tudi spoznali, kaj je prvi vzrok kolosalnega sesutja metode „politične korektnosti“, s katero so hoteli izboljšati svet. Ne moreš namreč graditi dialoga in strpnosti, če nekaterim ljudem ne pustiš, da povedo, kaj in kdo so (identiteta: nacionalna, verska, kulturna,...).

Gabonski mladenič in slovenska skavtinja na SDM v Krakovu (foto: BC)

***

Imeti identiteto in jo izkazovati je nekaj psihično in socialno bistvenega. Bodimo aktualni. Pariški sociolog iranskega porekla Farhad Koshrokhavar se že nekaj časa ukvarja s pojavom islamske radikalizacije med mladimi Francozi, ki so arabskega porekla (link do članka časnika La Repubblica). Po Koshrokhavarju temeljno gibalo radikalizacije ni niti verske (radikaliziranci niso nujno pobožni) niti socialne (radikaliziranci niso nujno revni) narave, temveč je nekaj „generacijskega“. Gre za generacijo v Franciji rojenih „tujcev“, ki ne vedo, kaj so in komu pripadajo. Krizo identitete rešijo z radikalnim korakom, ki je obenem upor proti Franciji in upor proti generaciji svojih staršev.

Mi bomo grobo rekli: ker nimajo zastave, ki bi jo s ponosom dvignili nad svojo glavo in jo pokazali svetu, se jim strga.

***

Vrnimo se v Krakov. Zastave na SDM so „lepe“ in „očiščene“ še iz enega in daleč najbolj pomembnega vidika: so napoved eshatona narodov. Starozavezni prerok Izaija (56,7) piše:

(Tujce) bom pripeljal na svojo sveto goro

in jih razveseljeval v svoji hiši molitve:

njihove žgalne in klavne daritve

bodo prijetne na mojem oltarju,

kajti moja hiša se bo imenovala

hiša molitve za vsa ljudstva.

Błonia park v Krakovu ter Campus Misericordiae med četrtjo Bieżanów in mestecem Wieliczka sta bila konec letošnjega julija pisani poljani molitve za vsa ljudstva. Kot bo nekoč in na vekomaj.

De Foucauldova prerokba o islamu in Franciji (prevod)

Bl. Charles de Foucauld

Točno pred sto leti, le nekaj mesecev pred svojo smrtjo, je francoski saharski misijonar in menih Charles de Foucauld (1858 – 1916; ubili so ga puščavski roparji, za blaženega bil razglašen l. 2005) napisal za današnji čas nadvse zanimivo pismo, katerega naslovnik je bil René Bazin, pisatelj in član Francoske Akademije. Kot dober poznavalec islama v pismu med drugim razlaga o bolj notranjih vidikih muslimanske vere, bolj natančno o islamski apokaliptiki, in kako bodo ti vidiki v bodoče vplivali na odnos islama do Francije in Evrope. Vedimo, da se današnji terorizem Islamske države napaja ravno iz tovrstne apokaliptike.

Odlomek iz pisma je kratek in poučen. Iz italijanščine (link) sem ga prevedel Branko Cestnik.

------------

Charles de Foucauld,
iz pisma Renéju Bazinu, 29. julija 1916


Menim, da, če se počasi in z milino muslimani iz naših severnoafriških imperialnih kolonij ne bodo spreobrnili, se bo dvignilo nacionalistično gibanje podobno tistemu v Turčiji. V velikih mestih se bo vzpostavila intelektualna elita, izobražena v Franciji, vendar brez francoskega duha in srca. To bo elita, ki bo izgubila islamsko vero, bo pa ohranjala njeno ime, da bo lahko preko nje vplivala na množice.

Na drugi strani pa bo množica nomadov in kmetov ostala neizobražena in oddaljena od nas, trdno zasidrana v mohamedanstvu, nagnjena k sovraštvu in preziru do Francozov, do naše religije in do naše nadoblasti, ki ni bila vedno dobra. Nacionalistična in barbarska čustva bodo zrasla v izobraženi eliti. Ko bo imela priložnost, na primer v kakšnem za Francijo težkem času, v notranjem ali zunanjem smislu, bo uporabila islam kot vzvod za dvig neizobraženih množic ter bo poskusila ustvariti neodvisni muslimanski imperij v Afriki.

Francoski imperij v Afriki – Alžirija, Maroko, Tunizija, zahodna Afrika – šteje 30 milijonov prebivalcev. Če bo mir, se lahko številka v manj kot petdesetih letih podvoji. Demografska rast bo pospremljena z velikim materialnim razvojem. Dežele bodo bogatejše, povezane bodo z železnicami, v njih bodo prebivali bojeviti in našega orožja vešči ljudje, ki jih bo vodila elita izobražena v naših šolah. Ali bomo člane te elite naučili živeti po francosko ali pa nas bodo prej ali slej spodili od tod. In edini način, da postanejo Francozi, je, da postanejo kristjani.

Ne gre za to, da jih spreobrnemo v enem dnevu, še manj, da jih spreobrnemo na silo. Temveč moramo to delati z milino, tiho, s prepričljivostjo, z zgledom, z dobro vzgojo in izobrazbo, preko bližnjih in človeško toplih stikov. To je predvsem delo za laike, ki za razliko od nas duhovnikov lahko imajo z muslimani bolj številne in bolj tesne stike.

Lahko muslimani postanejo Francozi? Izjemoma da, na splošno pa ne. Mnoge temeljne dogme islama nasprotujejo našim načelom. Pri nekaterih – mislim na liberalne muslimane, ki so izgubili vero – so prilagoditve možne. Toda pri drugih – in tu mislim na tiste, ki pričakujejo Madhija – ni nobene možnosti za dogovor. Razen liberalcev, muslimani verujejo, da bo na Sodni dan prišel Mahdi, ki bo razglasil sveto vojno za vzpostavitev islama po celem svetu, potem ko bo pokončal in si pokoril vse ne-muslimane.

Muslimani verujejo, da je islam njihov edini dom, nemuslimanskim ljudstvom pa je usojeno, da bodo premagana od njih ali od njihovih potomcev. Zanje je podrejenost njihovega naroda nekemu nemuslimanskemu narodu le začasno stanje. Njihova vera jim zagotavlja, da bodo iz spopada z Evropejci, od katerih so danes vladani, izšli kot zmagovalci. Modrost jim svetuje, naj mirno in potrpežljivo prenašajo to preizkušnjo: „Če je ptiček v kletki nemiren, izgubi peresa in si polomi krila. Če pa ostane miren, bo ob dnevu osvoboditve čil in zdrav.“

Oni lahko imajo rajši eno državo do druge. Kakor imajo rajši Francijo od Nemčije, saj nas Francoze dojemajo kot bolj krotke. S tem ali onim Francozom lahko sklenejo prijateljstvo; junaško se lahko bojujejo za Francijo – zaradi čuta in časti; lahko pokažejo bojevniškega duha, zvestobo dani besedi, podobno kot plačanci 17. in 18. stoletja. Toda praviloma, razen kakšne izjeme, dokler bodo muslimani, oni ne bodo pravi Francozi. Potrpežljivo bodo čakali Madhijev dan in takrat bodo napadli Francijo.

Magdalena

Abbi donna di te minore, se vuoi essere signore.

(Imej za ženo tebi manjšo, če hočeš biti gospod.)

Italijanski pregovor 

22. julija 2016 prvič praznujemo dan Marije Magdalene kot praznik. V hierarhiji katoliških praznovanj je namreč 2. junija letos z vatikanskim dekretom god Marije Magdalene napredoval iz ravni „obveznega goda“ na raven „praznika“. Papež Frančišek hoče s to potezo poudariti odlično vlogo Marije Magdalene v evangelijih in v življenju prve skupnosti. Obenem pa v skladu z zadnjimi znanstvenimi dognanji prispeva k odpravi „zgodovinske krivice“, ki je je bil deležen lik Marije Magdalene. Slednja namreč ni bila prostitutka, ni bila spokornica (v smislu odmaknjenega spokorniškega življenja) in ni bila Jezusova žena. Gre za tri trdovratne zmote, ki jih imamo dolžnost počasi zradirati.

1. Ni bila prostitutka, imela pa je težko preteklost

Prvi mit o Mariji Magdaleni je, da je bila prostitutka. Mit temelji na sedmem poglavju Lukovega evangelija, kjer imamo prizor, ko „neka žena, ki je bila v mestu grešnica“ Jezusu s solzami moči noge, mu jih mazili in briše s svojimi lasmi. To ni Marija Magdalena! A stoletja bibličnih razlag, pridig in slikarskih upodobitev so v tej grešnici videle Marijo Magdaleno. Zakaj? Zato ker Magdalena z imenom in priimkom nastopi takoj v naslednjem poglavju. Na začetku osmega poglavja Lukovega evangelija beremo: „Potem je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in razglašal evangelij o Božjem kraljestvu. Z njim so bili dvanajsteri in nekaj žená, ki jih je ozdravil zlih duhov in bolezni: Marija, imenovana Magdalena, iz katere je odšlo sedem demonov,...“

Marija Magdalena je obveljala za spreobrnjeno prostitutko, ker se je napačno ali prehitro povezovalo troje:

• varljiva bližina zapisov v Luku: najprej grešnica v 7. poglavju, takoj nato Marija Magdalena v 8. poglavju;
• „sedem demonov“, ki so zapustili Magdaleno, ni nujno seksualnega značaja; število sedem je simbolno in pomeni „veliko“; „sedem demonov“ lahko ponazarja neko zelo težko zdravstveno in čustveno situacijo; Marija Magdalena je zagotovo imela težko preteklost in globoko travmo, iz katere jo je rešil Jezus;
• galilejsko objezersko mestece Magdala, od koder je prihajala Marija Magdalena, je bilo na slabem glasu zaradi blagostanja in določene moralne razpuščenosti; obstaja seveda možnost, da je to mesto Marijino duševnost precej zaznamovalo tudi v smislu negativne seksualne izkušnje (nekateri namigujejo na spolno suženjstvo).

2. Ni bila spokornica, (verjetno) je bila cerkvena voditeljica

Če je Marija iz Magdale bila nekoč prostitutka, kaj bo delala zdaj, ko to ni več in hoče služiti Bogu? Zgodnji srednji vek je našel rešitev: spokornica bo! In to je drugi mit. Nobenega svetopisemskega ali zgodovinskega dokaza ni, da je Marija Magdalena obdobje po Jezusovem vnebohodu preživela umaknjena v samoti predajajoč se spokorniškim opravilom zaradi grehov svoje preteklosti, pa vendar smo jo do nedavnega upodabljali kot jokajočo žensko z razpuščenimi lasmi, ki zre v lobanjo. Taka podoba je odgovarjala „protiseksualni revoluciji“, ki se je začela z Avguštinom in je stoletja obvladovala zahodno krščansko moralko in duhovnost. Pod-sporočilo je bilo naslednje: lepa in privlačna ženska naj se skrije pred svetom in nič ni narobe, če preventivno joče nad svojo greha zmožno naravo. (Zanimivo: vzhodno krščanstvo Marije Magdalene ni risalo kot spokorjene prostitutke.)

Zadnje raziskave gredo v drugo smer. Marija Magdalena se vse bolj kaže kot ena izmed vodilnih likov prvotne Cerkve. Bila je prva priča Jezusovega vstajenja, prva, ki je apostolom povedala o praznem grobu. Tomaž Akvinski jo imenuje „Apostola Apostolorum“ (apostolka apostolov). Je ta njena vloga bila slučajna? Ali je na velikonočni dan svojo pomembno vlogo zaključila ali pa je še kakšno desetletje ali dve po Jezusovem vnebohodu nadaljevala z aktivno vlogo oznanjevalke in organizatorke skupnosti? Pred nekaj leti sem v Madridu poslušal predavanja iz Nove Zaveze, v katerih so se predavatelji močno nagibali k tezi, da je Marija Magdalena „apostolsko“ službo nekje v okolici Jeruzalema vršila vse do svoje smrti. V skladu s splošno tendenco drugega stoletja, ko so ženske iz vidnejših in vodilnih vlog znotraj Cerkve počasi izginjale, se je tudi na vodilno vlogo Marije Magdalene „pozabilo“.

3. Ni bila Jezusova žena in pramati Merovingov

Recimo, o zgodovinski Magdali, od koder izhaja Marija Magdalena, danes vedo povedati kaj le strokovnjaki. O tem, da je Marija Magdalena bila Jezusova žena, ki je z Jezusovim biološkim potomcem pod srcem zbežala preko morja v južno Francijo in tam umrla, pa vedo povedati slovenski srednješolci, ki v petek popoldan popivajo v parku. Jezusov in Magdalenin sin naj bi nato postal praoče frankovske dinastije Merovingov, katere člani naj bi med drugim imeli to lastnost, da so z dotikom ozdravljali bolnike – točno tako kot njihov daljni prednik v Palestini, preden so ga dali na križ. Legenda o „svetem gralu“ naše srednješolce še pouči, da je Marija Magdalena v središču največje zarote v zgodovini človeštva ter da je na tej zaroti zgrajena celotna zgradba krščanstva. Roman Dana Browna „Da Vincijeva šifra“ in po romanu posneti film sta doživela svetovni uspeh, ker sta nam pomagala končno dešifrirati šifro vseh šifer, ter zvedeti, kdo je bila resnična Marija Magdalena. In sesuli smo krščanstvo... 

Naš komentar? Malo morgen. 

Gre za prastaro gnostično izročilo in minorno a trdoživo legendo, ki hoče Marijo Magdaleno prikazati kot Jezusovo ženo, a danes ta tradicija dlje kot do burjenja domišljije in do bajnih zaslužkov nekaterih svečenikov sodobne pop-kulture ne pride.

Vzhodna ikona: Marija Magdalena z rdečim jajcem.
Po legendi o jajcih, ki so postale rdeče, ker cesar Tiberij ni verjel Mariji Magdaleni,
ko mu je povedala o Kristusovem vstajenju.
"Prej bodo ta jajca postala rdeča, kot pa da bo kak človek vstal od mrtvih," je dejal.
In jajca so postala rdeča.

Nacizem in homoseksualnost (prevod)

Italijanski katoliško usmerjeni portal La nuova bussola quotidiana je konec junija 2016 kot pismo bralcev objavil prispevek Luigija Strippolija o odnosu med nacizmom in homoseksualci (link). Pomnimo, homoseksualci so bili žrtve nacizma. Kakor so nacisti Žida označevali z rumeno Davidovo zvezdo na oblačilu, tako so homoseksualca označevali z roza trikotnikom.
Danes homoseksualni aktivisti zelo poudarjajo trpljenje homoseksualcev pod nacizmom, kar ni narobe. Problem je, če to delajo z dnevnopolitično namero, da bi lažje diskvalificirali tiste, ki se ne strinjamo s postmoderno homoseksualno ideologijo. Drug problem je, da se ob tem rado prikriva podatek o izvorni simpatiji, ki jo je nacistično gibanje gojilo do homoseksualcev. Da dialog steče in preprečimo manipulacijo, se je prav zateči k zgodovinskim dejstvom. O katerih Strippoli.
Članek sem iz italijanščine prevedel in zavoljo bolj organiziranega branja z mednaslovi opremil Branko Cestnik.

Čas nacizma: zaporniki z roza trikotnikom (corriere.it)

Nacizem je preganjal homoseksualce. Toda na začetku...

Luigi Strippoli


Aktualna raba in zloraba tematike o preganjanih homoseksualcih

Pokol v Orlandu je še en dokaz več, da moramo danes, ko govorimo o homoseksualnosti, karte na mizi na novo razdeliti. Kajti od vsega začetka je bil pokol predstavljen kot otrok t.i. homofobije. Zato je politik Ivan Scalfarotto – sicer renzijanske smeri znotraj leve Demokratske stranke - z metodami, ki jih kdo definira kot „gaystapo“, takoj zahteval uvedbo drakonskih zakonov proti homofobom (beri: proti vsem, ki ne pristanejo na gender ideologijo in na homoseksualno zakonsko zvezo). Vendar se je počasi razkrila drugačna resnica: morilec v Orlandu ni bil nek pobožen in zakrknjen kristjan - kot si dobil občutek, če si bral rahlo pristransko kroniko – ampak je bil musliman, redni obiskovalec gejevskih lokalov in gej tudi sam.

Tudi če gremo nazaj v zgodovino, naletimo na težnjo po poneverjanju. Rad bi se ustavil pri enem primeru oz. vprašanju: Kako nam danes mediji opisujejo odnos med nacizmom in homoseksualnostjo?

Medtem ko mnogi pozabljajo, da so nekateri komunistični režimi homoseksualce obsojali na smrt samo še nekaj desetletij nazaj, nemški nacionalsocializem običajno predstavljajo kot režim, ki je iz preganjanja homoseksualcev naredil eno izmed svojih specifičnih lastnosti. Tako – kot po čudežu – iz seznamov žrtev nacizma praviloma izginjajo katoličani, a na teh seznamih poleg Judov nastopajo homoseksualci. Reči, da so homoseksualci bili vedno preganjani, še posebej od nacizma, namreč služi, da homoseksualci postanejo zaščitena in privilegirana kategorija (kateri potem pripadajo pravice, če povem eno, do nadomestnega materinstva in do označbe „homofobi“ za tiste, ki se s prakso nadomestnega materinstva ne strinjajo).

Izhodišče: homoseksualnost je dobra

Kaj vemo o odnosu med nacizmom in homoseksualnostjo? Na začetku dvajsetega stoletja ima Nemčija neko edinstveno značilnost. V Nemčiji so zelo in veliko bolj kod drugod razširjene astrologija, nauki o reinkarnaciji, nudistična in vegetarijanska društva ter homoseksualne skupnosti. Mnoge od teh sestavin bomo na različne načine skupaj zmešane našli pri nacističnih hierarhih. Na primer, Adolf Hitler je bil vegetarijanec, verjel je v reinkarnacijo, se posvetoval z prerokovalci in horoskopi. Rudolf Hess je gojil strast do magnetizma, hipnoze, homeopatskih zdravil in drog, nihal …

Veliki judovski zgodovinar in tudi sam homoseksualec George Mosse v svojem najbolj znanem študiju na to temo Nationalism and Sexuality (Nacionalizem in spolnost, izšlo l. 1985) piše, da je v mestu Berlin bila homoseksualnost javno vidna in da „je število lokalov za homoseksualce naraslo od 40 v l. 1914 do 80 v l. 1929“. Homoseksualnost je bila skupaj z nudizmom, ki so se ga kasneje posluževali na mladinskih taborih SS, deležna določenega prestiža v nemškem vojaškem in nacionalističnem okolju. To izhaja iz izkušnje kameradizma med moškimi, značilnega za vojsko in čas prve svetovne vojne. Izhaja pa tudi iz prepričanja, ki so ga širili nekateri homoseksualni pisci, češ da „duh kameradizma“ iz homoseksualcev dela „boljše vojake“. Za tovrstne zagovornike homoseksualnega ponosa homoseksualci predstavljalo „cvet moškosti“, piše Mosse. Njihova gola telesa so simbol moči, poguma in prezira do buržoaznih in krščanskih vrednot (sramežljivost, zasebnost,...). Mosse dodaja, da so takratna nemška nudistična in homoseksualna gibanja v glavnem postavljena na politično desnico, oznanjajoč proti-žensko vizijo – značilno za večino nacionalistične kulture – in izpovedujoč rasistične nauke.

Osebnosti kot pisatelj Hans Blüher, umetnik Elisar von Kupffer in zdravnik Karl-Günther Heimsoth (izumitelj izraza „homofilija“) javno simpatizirajo z nacistično stranko, ki je takrat lahko računala na oboroženo krilo – SA (Sturmabteilung). SA so vodile znane homoseksualne osebnosti. Šef SA - in v nacistični stranki človek takoj za Hitlerjem - je bil Ernst Röhm, podobno kot mnogi drugi voditelji SA tudi on znan homoseksualec. George Mosse piše: „L. 1932 je Hitler zavzeto branil Röhma, ko je bil slednji javno obtožen, da kvari mladino in zlorablja položaj nadrejenega pri zapeljevanju nekaterih svojih mož.“

Tudi zgodovinar Joachim Fest v svojem delu Das Gesicht des Dritten Reiches (Obraz Tretjega rajha, izšlo l. 1963) piše, da je Hitler dobro vedel, da so med mladimi, ki so nad njim očarani in so mu pripravljeni slediti do smrti, mnogi homoseksualno usmerjeni. Fest, ki je eden izmed najbolj znanih in ugledih poznavalcev nacizma, opozarja na „tipično homoseksualni odtis pri SA“. Fest razkrije, da so prvi nacisti praviloma brezdomovinci in brez korenin ter ne marajo „trdnih vezi, takšnih kot je vez z žensko ali družino“. V ženski vidijo sredstvo za rojevanje otrok, homoerotično ljubezen pa kot po dostojanstvu višjo. 

1934, obrat: homoseksualnost je nečedna

Povezanost s homoseksualnostjo sta tisti čas nacizmu očitala tako levičarska opozicija kot katoliški polemični pisci. Kasnejše zgodovinopisje jo je potrdilo. Če torej vse to drži, kaj se je potemtakem zgodilo, da je povezanost izginila?

Zgodovinarji dobro poznajo zaporedje dogodkov. Ko je nacizem prišel na oblast, se je med Hitlerjem in pripadniki SA, ki so ga do zdaj zvesto spremljali, ustvarila močna tekmovalnost. Ernst Röhm, po moči v stranki takoj za Hitlerjem, je želel nekakšno dvovladje. Za razliko od Hitlerja je do redne nemške armade, do gospodarstva in do nemškega meščanstva zahteval bolj oster odnos... Na tej točki se Hitler odloči, da bo prehitel morebitne prijateljeve poteze, in gre v njegovo diskvalifikacijo, ko ga obtoži nečesa, kar je on sam do zdaj prikrival. Hitler reče: „Röhm in vodje SA so homoseksualci in pedofili.“ To, kar so vsi v nacistični stranki vedeli, je zdaj jasno in glasno povedano s strani tistega, ki je od SA dobil veliko koristnega, oblast in pomoč, da pride na oblast.

Na Wikipediji pod geslom „Zgodovina homoseksualcev v času nacizma in holokavsta“ beremo: „Röhmova homoseksualnost ni predstavljala nobene ovire v njegovi karieri, dokler je bil v soglasju z nacističnimi hierarhijami. Naenkrat pa postane koristni izgovor za njegovo fizično odstranitev in za nujno 'čistko' v njegovem 'pokvarjenem' zaledju.“ Francoski časopis Les Temps je 3. julija 1934 zabeležil: „Krvnik (Hitler) je postal sramežljiv. Ne samo da ubija, zdaj tudi pridiga. Bil je strpen do posilstev in orgij, a zdaj, ko mora ubraniti samega sebe, udari v imenu kreposti.“

V zloglasni „noči dolgih nožev“, ko je prišlo do obračuna znotraj nacistične stranke, so bili mnogi voditelji SA ubiti na počitnicah, ki jim jih je dovolil šef Röhm, medtem ko so se zabavali s svojimi tovariši in nekaterimi mladimi fanti. Francoski zgodovinar Max Gallo, ko piše o teh dogodkih, opisuje tipično Röhmovo noč, ki jo je le-ta preživljal z drugimi voditelji SA izbranimi na osnovi kriterija spolne usmerjenosti. Potem ko so veliko popili, je Röhm „celo noč sodeloval v orgijah s svojimi Lustknaben – ljubljenimi mladeniči“.

Hitler, ki je tudi sam bil spolni manijak do mere, da je svojo nečakinjo potisnil v samomor, lahko zdaj za svoje stare prijatelje, ki so postali sovražniki, izdela novo obtožbo, popolnoma manipulativne sorte, in to je, da jih imenuje „homoseksualci in pedofili“. Obtožba postane smrtonosna v rokah Heinricha Himmlerja. Himmler je bil poprej podrejen Röhmu, imel je drugačno politično vizijo in tudi sam nerešen odnos do lastne spolnosti. Homoseksualnost je razumel kot škodljivo, ker da pelje v ugašanje rase.

Zaključek: poveličevanje rodnosti ter preganjanje homoseksualcev

Na ta način, nas spomni George Mosse, so nacisti na novo napisali zgodovino SA. Četudi so nacistični voditelji radi obiskovali javne hiše, omalovaževali družino in žensko, je nacizem sčasoma oblikoval hvalnico družini. Obenem pa je pogreval idejo o spodbujanju izvenzakonskih zvez in svobodnejših spolnih odnosov za moške, kakor tudi prostitucijo, le da bi se rodilo več Nemcev, bodočih vojakov.

Preganjanje homoseksualcev, ki jih v nacistični stranki sprva ni manjkalo, se zaostri zlasti z začetkom druge svetovne vojne. Razloga sta dva:
- navzočnost homoseksualcev v vrstah stranke in armade je zdaj dojeta kot grožnja, saj lahko škodi moči nacije, ki mora ohranjati svojo številčnost; poleg tega lahko homoseksualci ustvarijo lobije in podtalne povezave, ki jih stranka ne more več kontrolirati (za razliko od lezbištva, ki ga nacisti toliko ne preganjajo);
- obtožba homoseksualnosti in pedofilije postane tudi zelo priročna za odstranitev drugih različnih oporečnikov, ne da bi bili potrebni posebni procesi.

Mosse piše, da so homoseksualnosti bili obtoženi razni politični nasprotniki, med njimi tudi katoliški duhovniki, ki so jih nacisti na ta način diskvalificirali še pred njihovimi verniki. Mnogi oporečniki so končali v koncentracijskih taboriščih s prišitim roza trikotnikom na sebi, čeprav niso bili homoseksualci.