Caravaggiov Matej

Ko sem študiral v Rimu, je več let moja pot na univerzo vodila mimo italijanskega Senata in mimo bližnje cerkve sv. Alojzija. V Senat nisem nikoli vstopil, v cerkev velikokrat. Šel sem do stranske kapele in vrgel kovanec v napravo, ki je razsvetlila absolutno lepoto: Caravaggiova originalna platna o sv. Mateju. 

Velikokrat sem bil sam pred tem slapom barv, skladja, sporočil. 

Zlasti me je vedno znova osupnil Caravaggiov Poklic sv. Mateja! (foto zgoraj, Wikipedia)

 "Matej! - Okej!" poje mladinska pesem ... A v tej sliki je neskončno več kot v dotični pesmici. Je hrepeneče človeštvo, mamljiv denar, moč države, skrivnostni Bog, nerodna Cerkev ...

V svoje posle vrženo človeštvo, ki pa se na vdor Luči (svetloba prihaja iz dveh virov) vendarle odziva. Denar, ki dodobra zaposluje like na drugi strani mize, like, ki se za klic Luči ne zmenijo. Njihovo početje poleg vsega predstavlja državo, oblast, ki vzame in je kaj drugega tisti hip ne zanima. V prostor vstopajoči Kristus ni ves žareč, ostaja v poltemi, še njegov svetniški sij se izgublja nekam v ozadje. Peter, ki stoji ob Kristusu je Cerkev, ki sodeluje s Kristusom, a je hkrati stranski lik, nekoliko nerodno postavljen.

Slika ne neha govoriti. Že to, recimo, da je gornja polovica slike prazna, z enim oknom, boljkone mrtvim. Glavna pošiljka svetlobe prihaja skozi drugo okno, nam nevidno. "Bodi luč!" je bilo na začetku vsega ukazano na praznino.

Pa zlasti to, da sprva sploh ne vemo, kdo je Matej. Dobro moramo opazovati, celo meditirati, da določimo, kdo je klicani Matej. Pogosto se misli, da je Matej bradati starejši mož na sredini, ki vprašujoče kaže s prstom: "Jaz? On?" 

Napaka. Matej je mladenič na koncu mize, davkar, ki je pravkar pobral denar. In kakor da ocenjuje, koliko bo ostalo njemu, koliko bo dal naprej (rimski) državi.

Mojster Caravaggio Mateja genialno ujame med procesom odzivanja. To je, tisto sekundo, ko v njem, globoko v nezavednem, že raste "okej!". Toda v zavednem, v glavi, tega pristanka na poklic še ni. Matej namreč s spodnjim delom telesa že nekako odgovarja na klic (zgleda, da vstaja), z gornjim delom telesa in z glavo pa je še vedno v denarju.

Apostol in evangelist Matej goduje danes, 21. septembra! Vse najboljše vsem godovnikom! 

»Multi« je eno, »kultura« je drugo

 

Multikulturnost se rodi s civilizacijo, zlasti s trgovino in nastajanjem večjih mest. Multikulturnost se razvija z antičnimi religijami: rimska državna religija je izrazito odprta do novih bogov in s tem do novih kultur; misterijski kulti (npr. mitraizem) so prav tako znali povezovati pripadnike različnih kultur; svojevrstna multikulturnost kot znamenje dopolnitve časov je napovedana v Stari zavezi; v Novi zavezi se multikulturnost udejanji na binkoštni dan ter je ena izmed poant pri nastanku Cerkve.

Kajti če danes poslušaš zahodne politične in aktivistične elite, lahko dobiš zmoten občutek, da so multikulturnost malodane iznašle in svetu podarile prav one. Če se z njihovo vizijo in njihovo dikcijo o multikulturnosti ne strinjaš, si zanje malodane fašist.

Tem elitam je treba dopovedati, naj ne izumljajo in nam ne prodajajo tople vode. To je prvo. Drugo je bolj kočljivo: te elite bi morali strogo preveriti, ali so onstran lastne medijske napihnjenosti res sposobne razumeti in voditi multikulturno družbo.

Že pri razumevanju pojma se ustavi. Pojem multikultura je sestavljen iz »multi« in iz »kultura«. Elite so vznesene in pogumne predvsem pri poudarjanju »multi«, manj prepričljive so pri dojemanju »kulture«. Elite se skoraj topijo od navdušenja, češ kako lepo je, da smo pluralni; manj prepričljive so, ko se morajo s točno določeno kulturo soočiti, jo dojeti, jo resnično spoštovati in jo kdaj tudi sankcionirati (npr. »kultura« poroke z otrokom, »kultura« krvnega maščevanja).

Po Samuelu Huntingtonu je religija najgloblji določevalec velikih kulturnih okolij oziroma civilizacij. V tem pa je morda krovni problem evropskih elit: odraščale in izobraževale so se v atmosferi omalovaževanja religij. Kako naj zdaj delajo s kulturami priseljencev, ki so praviloma religiozne? Kako naj razumejo arabsko kulturo, če ne vedo (in ne čutijo dolžnosti vedeti), kaj je islam? Kako naj razumejo neko tipično vzhodnoevropsko kulturo, če ne vedo (in ne čutijo dolžnosti vedeti), kaj je pravoslavje?

»Multi« je eno, »kultura« je drugo. In prav krščanstvo je pokazalo, da je sinteza mogoča. V resnici je krščanstvu kot religiji fenomenalno uspelo, ker je v svoji zgodnji dobi bilo sposobno velike kulturne sinteze. Naj ponovimo, kar že dolgo vemo: krščanstvo je zvezalo Atene (filozofija, umetnost), Rim (pravo, državnost), Jeruzalem (vera v enega Boga).

Kristjani nove dobe nismo drugačni od kristjanov stare dobe: sposobnost za sintezo in multikulturnost nosimo v sebi, v svojem evangeljskem srcu. Čas mešanja ras in kultur je tudi naš čas.

* Kolumna je bila najprej objavljena v tedniku Družina (avgust 2022); foto: Dyana Wing, Unsplash 

K aferi Fotopub

 

Iz kleti umetniških dvoran je na svetlo skočila pošastna resnica in resnica bo ubita pred našimi očmi. Vprašanje je samo, kako bo ubita. Načina sta dva in oba izražamo v klasičnih in vsem razumljivih besednih zvezah:

- pometanje pod preprogo;
- grešni kozel.

Pri pometanju pod preprogo bo akter domnevnih dejanj zoper spolno nedotakljivost rešen, zaščiten, ker »ni dokazov, indici pa niso dovolj« … ker »nerazumevanje umetnosti« pa to ... ker »nasprotni politični pol izkorišča afero sebi v prid« ... Akter bo za nekaj časa v izolaciji, vstran od javnosti si bo lizal rane, nato bo pricapljal nazaj v svoje občestvo.

Pri mehanizmu grešnega kozla bo akter pošastnih dejanj žrtvovan. Nastradal bo kot še noben. Ker »on bo nosil vse naše grehe«. Za svojo, o kateri se govori, in še za pet drugih kleti, o katerih se ne govori, bo plačal. Za vsako naše sipanje droge GHB v kozarce naivnih dekleta bo tepen. Ko bo gorel na grmadi sodnih procesov in medijskega linča, bomo v prvi vrsti pesti ogorčenja dvigovali mi, njegovi dovčerajšnji znanci in podporniki.

Odločitve, kaj bo pretehtalo, ta hip še ni. Tako smo na ponedeljkovem protestnem pohodu zoper spolne zlorabe videli elemente obojega: protestiralo se je pred umetniško dvorano, iz katere je na svetlo skočila pošastna resnica – torej protest z elementi dinamike grešnega kozla. A ta ista povorka je nato protestirala popolnoma v drugo smer: v politično podporo novinarjem javne RTV – tako smo dobili protest z elementi pometanja pod preprogo.

Javna RTV se je v četrtek odzvala podobno dvoumno: pokazala nam je grešnega kozla, hkrati pa mu je ponudila možnost, da te vloge ne sprejme. Vemo, mehanizem grešnega kozla deluje, če kozel to vlogo sprejme, se pravi, če se zaveda svoje krivde in če dopušča, da je kaznovan.

V vsakem primeru se bo poskušalo žrtve potihoma potisniti na stranski tir. Rekli bodo, da so sramežljive in nezaupljive do pravnih vzvodov ter da zato težko prijavljajo zlorabo. Hkrati bo to signal puncam z izkušnjo zlorabe, naj take bodo: sramežljive in nezaupljive. Ker v Sloveniji udarnega feminizma, ki bi ne bil zlizan s politiko in torej s strukturami močmi, praktično nimamo, bodo po začetni negi v glavnem prepuščene same sebi.

Upoštevajmo še »tistega, ki ga ne smemo imenovati«. Dame in gospodje, predstavljamo vam velikega igralca iz ozadja: KOKAIN! V ljubljanskih odpadnih vodah ga je menda veliko … Kako oblikuje umetniško, družabno, politično življenje metropole, ne vemo skoraj ničesar. Kdo je pogumni vitez, ki bo vstopil v zmajevo votlino prepovedanih drog in nam povedal, kako v resnici stojijo stvari? Bi klet bila klet brez drog? Bi droge pripotovale do kleti brez učinkovite mafijske mreže?

Poskušalo se bo še naslednje: reklo se bo, da gre za žalosten primer, da nikakor ne gre za sistemsko okvaro. Češ »ljubljanska umetniška scena je po svoji naravi dobra in družbi koristna« (kar seveda drži), »žal pa se najdejo posamezniki, ki …«

Ampak točno na tej točki se bo ubilo resnico: grešni kozel bo izgnan v puščavo, sistem pa bo ostal nespremenjen. 

Kakšen sistem? Sistem idolopoklonstva zvezdniškim umetnikom in gledanja vstran od njihovih kriminalnih početij; sistem lahkotne finančne asistence iz državnega proračuna in občutek, da kot umetnik nimaš resnih profesionalnih in moralnih obvez do občinstva; sistem zlizanosti svakojakih alternativcev, underground artistov, stratoferičnih kreativcev s čisto običajno politiko in visokim uradništvom (po možnosti s kulturnega resorja); sistem takega višjega družbenega sloja, ki ščiti svoje prestopnike, saj na ta način ščiti samega sebe.

Zakaj si drznem vso to lapidarnost? Zaradi izkušenj iz cerkvenega okolja. Leta 2002 sem bil eden prvih pri nas, ki sem javno povedal (Nikodemovi večeri, polna dvorana v Mariboru in Ljubljani), nakar tudi pisno objavil, da smo pred velikanskimi duhovniškimi spolnimi škandali, ki bodo vplivali tako na duhovništvo kot na vso Cerkev. Dobro pomnim trenutek, ko mi je nekdo iz občinstva repliciral, da pretiravam. 

V naslednjih letih sem pozorno spremljal razvoj dogodkov, delnih odzivov in popravil ter končnih rešitev. Cerkev je potrebovala dvajset let, da se je na problem spolnih zlorab začela odzivati na sistemski ravni in koliko toliko učinkovito. Odločilno je bilo dvoje, čemur gre dodati tretje:

- prvenstvo žrtve (prisluhniti najprej žrtvi, ji nuditi varnost in podporo, se potrudi za pravično odškodnino …);

- zavest, da ne gre le za zdrse nemarnih posameznikov, temveč da je problem tudi sistemski (klerikalna vzgoja k vzvišenosti, okolja brez nadzora, nejevera v smislu »čudovite pridige je imel in zelo lepo je maševal, on že ni predator«, ščitenje od zgoraj, strah pred izgubo ugleda, strah, da bodo naši ideološki nasprotniki profitirali, če bomo odprto govorili o svojih grehih …);

- pritisk od zunaj (zlasti gromozanski medijski pritisk in profesionalno raziskovalno novinarstvo).

Je slovensko visoko meščanstvo, katerega nekateri umetniški idoli, gurujski liki, žurerski sinovi manipulirajo in omamljajo dekleta, grabijo po mladih telesih, ta hip na točki, na kateri je bila Cerkev pred bostonskim prelomom, se pravi, okrog leta 2000?

Kdaj bomo vedeli, da se premika na bolje (da so torej dekleta v dotičnih okoljih bolj varna)? Ko bodo onstran sprotnih grešnikov odgovarjale in odstopale tudi visoke živine, ki sprotnim grešnikom krijejo hrbet. Podobno kot v Cerkvi: šele ko je prišlo do sankcij zoper nekatere škofe in kardinale, smo dobili občutek, da se zares očiščujemo.

 

* slika zgoraj, Wikipedia: naslovnica prve edicije romana Zločin in kazen pisatelja F. M. Dostojevskega