Prijatelj Gojko Jevšenak iz Sp.
Stranic, znan muzikant, me je pred karanteno vprašal, če imam kaj
materiala o antični rimski naselbini LOTODOS, ki jo stroka locira v današnje Stranice (občina Zreče). Povedal sem mu, da imam in
da se bova zmenila za srečanje. Danes je med nama občinska meja in
prepoved prehajanja meja (jaz sem v občini Vojnik), pa mu zbrano
dostavljam kar preko bloga – ta način 100% ne prenaša virusa.
Pričujoči zapis je seveda na ravni
ljubiteljskega referata. Zbiram namreč gradiva in si skiciram zemljevide
(slikica na vrhu: zeleno je rimski Norik, belo rimska Panonija), ker pripravljam še en roman o rimskih časih na
naših tleh, ki pa se bo za razliko do prvega (Sonce Petovione) več
dogajal na podeželju. Če se glede Lotodosa oglasi kak strokovnjak z
drugimi ali drugačnimi podatki, bom z veseljem popravil in dopolnil.
Moj »naročnik« Gojko bo tudi vesel.
Ad Lotodos, v antičnem zemljepisu
Znameniti poznoantični zemljevid
rimskih cest in cestnih postaj Tabula Peutingeriana
(Wikipedia)
zaselka Lotodos ne prikaže. Med Celjem (Celeia) in Ptujem (Poetovio,
Poetovione) je označena le postaja in zaselek RAGANDO (tudi Ragindone, verjetno Spodnje Grušovje pri Tepanju, druga možna
lokacija je Oplotnica). Območje današnje Slovenije na tej Tabuli izgleda takole:
Drugače je z drugim virom, ki se
imenuje Itinerarium Burdigalense - Bordojski itinerarij,
imenovan tudi Itinerarium Hierosolymitanum - Jeruzalemski
itinerarij (Wikipedia
). V njem je Lotodos imenovan, povedana je njegova vloga v sistemu cest in
njegova razdalja od Celja.
Bordojski »popis krajev« je zelo
pomemben za zgodovino krščanstva, saj priča, da so okrog leta 333
kristjani (celo iz daljne Galije, t.j. Francije) že romali v Sveto
deželo, kakšen od njih čez naše kraje. Seznam krajev je namreč naredil nek romar na poti v Jeruzalem.
Bordojski romar: Lotodos leži 12 milj od Celja
Pojdimo k omembi Lotodosa v Bordojskem
itinerariju. Poglejmo, kako romar na poti v Jeruzalem beleži kraje in postaje na območju
današnje Slovenije. Zraven v velikih črkah dodajam današnje
lokacije, zavedajoč se, da nimamo pri vseh 100 % gotovosti in da se
marsikje lokalpatrioti potegujejo za antično lokacijo v svoji vasi.
Se opravičujem, če sem komu stopil na žulj.
mutatio ad fornolus milia XII
- PRVAČINA
mutatio castra milia XII - AJDOVŠČINA
inde surgunt alpes iuliae - OD TOD SE
DVIGAJO JULIJSKE ALPE
ad pirum summas alpes milia VIIII
- HRUŠICA
mansio longatico milia X - LOGATEC
(Dolnji)
mutatio ad nonum milia VIIII - VRHNIKA
ciuitas emona milia XIIII - LJUBLJANA
mutatio ad quartodecimo milia X
- MENGEŠ
mansio hadrante milia XIII - TROJANE
fines italiae et norci - MEJA MED
ITALIJO IN NORIKOM
mutatio ad medias milia XIII
- ŠEMPETER
ciuitas celeia milia XIII - CELJE
mutatio lotodos milia XII
- STRANICE
mansio ragindone milia XII - SP.
GRUŠOVJE
mutatio pultouia milia XII
- STRAŽGONJCA
ciuitas poetouione milia XII - PTUJ
transis pontem intras pannoniam
inferiorem - PREČKAŠ MOST, VSTOPIŠ V SPODNJO PANONIJO
mutatio ramista milia VIIII - ZAVRČ
Lotodos je označen z MILIA XII - 12 rimskih milj od Celja. 12 milj pomeni slabih 18 km. Če
vemo, da je v Ivenci pri Vojniku bil najden 6. miljni kamen, kar je točno pol poti, nam bo
lažje meriti od Ivence. Torej, če po moderni cesti peljemo od Ivence 6 milj oz. 9 km
v smeri Maribora, pridemo do Bukovlja pri Stranicah. S tem, da takrat
cesta med Frankolovim in Stranicami ni šla skozi sotesko kakor
danes, temveč preko kucljev na zahodni strani soteske. Nekje pri današnjem bazenu v Verpetah
se je dvignila na Sp. Lindek, od tam spustila v Beli Potok, pa spet
dvignila na zahodni del Sp. Stranic, nato v dolino. Nakar en krak
proti Stranicam in naprej proti Oplotnici, drugi pa mimo ribnikov proti Čretvežu in Slovenskim
Konjicam.
Striktno gledano bi torej 12 rimskih milj od Celja po verjetni trasi rimske ceste bilo nekje na
Spodnjih Stranicah in ne na Stranicah. Vendar je 12. miljni kamen (kamen je iz
časa cesarja Antonina Pija, t.j. okrog l. 150) že za
časa Avstro-Ogrske bil najden in je odpeljan v muzej v Gradec. Najden pa ni bil
na Spodnjih Stranicah, temveč v Križevcu pri Stranicah, nekje pri
današnjem krožnem križišču ali v okolici gostišča Jana.
|
12. miljni kamen s Stranic
|
Kje točno je
stala postaja Lotodos
Kje je torej bila
natančna lokacija obcestne postaje in zaselka Lotodos? Zaenkrat
zanesljivo ne moremo reči tu ali tam. Kolikor mi je znano, arheologi
na Stranicah niso našli temeljev kakšnih rimskih hiš (Vira: RKD - Register kulturne dediščine, ARKAS - Arheološki kataster Slovenije). A glede na to, da so v samih
Stranicah okrog cerkve sv. Lovrenca našli sledi rimskih grobov,
vendarle lahko domnevamo, da je verjetno jedro naselja Lotodos stalo
bližje Stranicam kot Spodnjim Stranicam. Čeprav moramo upoštevati
tudi to, da so lahko včasih grobovi postavljeni dlje od naselja, saj
so se Rimljani držali pravila, da se »mesto mrtvih« in mesto živih
ne smeta prepletati.
A da bi lokacija
Lotodosa lahko bila kje na Sp. Stranicah, ne gre povsem ovreči, saj
so sledovi rimske ceste bili najdeni med Straniškimi ribniki in
Čretvežem. To pomeni, da je križišče moralo biti nekje v Sp.
Stranicah, naselje pa je običajno blizu križišča.
Vsekakor si moramo
predstavljati, da je Lotodos stal na sončni in varni legi in da ni
bil daleč od ceste in vodnega vira.
Lotodos kot
križišče
Rimska cesta skozi
današnjo Slovenijo po osi zahod-vzhod in s tem tudi skozi Stranice
je bila zelo pomembna. Povezovala je Oglej, se pravi Italijo, in
podonavsko območje med Dunajem in Budimpešto. Zagotovo vemo, da se
je ta cesta pri Stranicah cepila. En krak je šel proti Brinjevi gori
in skozi Markečico proti Čadramu, drugi mimo Straniških ribnikov, skozi Čretvež,
Polene in Slovenske Konjice do Sp. Grušovja. Kraka sta se potem
nazaj združila pred Slovensko Bistrico. Težko je reči, kateri krak
je bil prvoten. Gotovo je krak na Oplotnico bil pomemben v lokalnem
smislu, saj so po tej poti do Celja tovorili pohorski marmor.
Z vprašanjem teh
dveh krakov je povezano tudi vprašanje, kje točno je stalo
počivališče in gostišče RAGANDO. V Sp. Grušovju, nedaleč
od današnjega avtocestnega počivališča Tepanje, ali jugovzhodno od
Oplotnice? Večina se jih nagiba, da je vendarle stalo v Sp.
Grušovju.
Naslednje vprašanje
je vprašanje odcepa za COLATIO (Stari Trg pri Slovenj Gradcu)
in VIRUNUM, glavno mesto rimske province Norik, se pravi vprašanje odcepa za smer Vitanje – Slovenj Gradec – Gosposvetsko polje.
Vprašanje je povezano z vprašanjem, kje je stalo naselje UPELLAE,
ki ga nekateri dajejo v Velenje, drugi v Vitanje.
Na Tabuli Peutingeriani je odcep za Virunum postavljen zahodno od
Celja. Potemtakem je glavna rimska pot med Celjem in Gosposvetskim
poljem šla po smeri Žalec – Velenje – Graška Gora – Slovenj
Gradec. Upellae je torej rimskodobno ime za Velenje in ne za Vitanje.
Po lokaciji nekega rimskega nagrobnika sodeč, pa bi ta cesta mogla
iti od Stranic proti Vitanju in Upellae bi lahko bilo ime za današnje
Vitanje.
Mutatio,
preprežna postaja
Bordojski
itinerarij Lotodos označi kot MUTATIO (db. sprememba,
menjava, mutacija), kar pomeni cestno preprežno postajo v državni
lasti. Mutatio je bila neke vrste bencinska črpalka rimske
dobe: prideš z utrujenimi konji, jih odpočiješ ali dobiš sveže,
voziš naprej. Na preprežni postaji so se AURIGA (kočijaž,
voznik) in konji spočili, prespali. Če je bilo potrebno kakšno
popravilo na vozu, se je le-to opravilo. Če se je zelo mudilo, so se
konji enostavno menjali. Na spletu najdemo tole upodobitev rimske preprežne postaje:
Zaradi sistema
preprežnih postaj, ki so v razvitejših delih praviloma stale na
vsakih 12-18 milj (18-27 km), se je po Rimskem cesarstvu lahko s konji
zelo hitro potovalo. O cesarju Tiberiju je zapisano, da je l. 9 v 24
urah opravil 300 milj poti (450 km), da je lahko videl svojega bolnega brata
Druza, preden je slednji umrl.
Drugačna in manj
pogosta pa je bila postaja imenovana MANSIO, kar bi lahko prevedli gostišče, motel. Kot vidimo, so tovrstne postaje na osi zahod-vzhod
bile le v Logatcu, na Trojanah in v Sp. Grušovju. Če se pošalim: avtocestno počivališče v Tepanju potrebuje samo še prenočitvene zmogljivosti (s finimi kopalnicami), pa bo po 2000 letih imelo ponudbo, kakor jo je imelo rimsko počivališče Ragando, ki je stalo le dober kilometer vstran v smeri jugovzhoda.
Prebivalci
Lotodosa
Okrog preprežne
postaje je lahko zraslo naselje, lahko pa tudi ne. Glede na najdene
nagrobne spomenike, zapisana imena in nekaj drugih upodobitev, lahko
predvidevamo, da Lotodos ni bil zgolj preprežna postaja, z zgolj
zaposlenimi in sužnji v njej. Portal Ubi erat Lupa (Kjer je
bila Volkulja) kot v Stranicah najdene šteje 10 rimskih pomnikov
(povezava). Čeprav je takoj jasno, da denimo 9. miljni kamen izvorno ni iz
Stranic, temveč iz Frankolovega; najbrž je stal ob rimski cesti v današnjih Verpetah.
Velika prednost
Stranic pred drugimi podobnimi kraji je, da je večina pomnikov
hranjenih doma, natančneje, vgrajenih in vidnih na straniškem
župnišču. Nekoč je moral biti nek straniški župnik zelo bister
in uren, da je doma najdene rimske kamne vgradil v župnišče in
tako preprečil, da jih niso odpeljali v muzej, praviloma v
avstrijski Gradec.
Med nagrobniki
izstopa Trogimarjev nagrobni napis, na katerem je več imen.
Prof. Julijana Visočnik, strokovnjakinja za rimske napise,
opozori, da so med temi imeni tri tipično domorodna: Maenus,
Trogimarus in Trogimara. Zlasti ime Maenus bi lahko
bilo izrazito lokalno, domače, saj ga nikjer drugje ne najdemo. Na
drugem straniškem nagrobniku naletimo na ženski imeni Boniata
in Briga, ki zvenita keltsko. Podobno na tretjem Tatucus
in Nonna. Nedomorodna imena na straniških nagrobnikih so:
Succesus, Severa, Apro, Surio, Genialis, Ianuarius, Saturia, Severus,
Quadratus, Secundinus, Sabianus, Caius, Severa, Quartus, Firmus. Surio bi lahko pomenilo »iz Sirije«, še opozori Visočnikova v svoji monografiji The Roman Inscriptions from Celeia and Its Ager (Celjska Mohorjeva, 2017).
Maen, Trogimar,
Trogimara, Bonjata, Briga, Tatuk, Nona – torej 7 zanimivih
nerimskih imen iz Lotodosa ... So v Lotodosu
poleg latinskih priseljencev še dolgo živeli tudi potomci
domorodnih Keltov? Nenazadnje je tudi ime kraja Lotodos oz. Ad Lotodos (Pri Lotodu) verjetno keltskega
izvora.
Ko smo že pri prebivalcih ... V romanu Janka
Modra Vladar Samo Lotodos nastopa že v prvih poglavjih. In sicer
kot manjša utrdba, postavljena v to povezovalno dolino, torej kot predstraža Celeje, ki barbarom preprečuje
dostop v Celjsko kotlino. Zadnji antični prebivalci Lotodosa po
Modru naj bi bili vojaki. Potem ko jih neko zimo med letoma 580 in 590 Slovani premagajo in
prepodijo, obenem pa z zvijačo zavzamejo Celejo, rimskega Lotodosa ni več.
Se med Belim
Potokom in Sp. Stranicami še vedno vozimo po rimskem mostu?
Na starih
razglednicah Frankolovega je naslikan »rimski most«. Gre za most,
preko katerega peljemo, če pri Belem Potoku na nevarnem ovinku
zavijemo iz glavne ceste in iz soteske ob Tesnici ter se skozi manjši spodnjestraniški
zaselek namenimo v Zg. Lindek in na Malo Goro. Takoj po vstopu na to
ozko cesto, zavije pot desno in prečka grapo, v kateri teče
potok. Ta grapa je danes katastrska meja med občinama Vojnik in
Zreče, pa tudi meja med škofijama Celje in Maribor. No, kratek
most, po katerem se peljemo preko nje, ne da bi ga videli, naj bi bil
iz rimskih časov (lokacija: 46.343724, 15.332714).
Domačini mu še
vedno pravijo »rimski«, čeprav je iz turistične ponudbe
Frankolovega izginil in ga tudi v Registru kulturne
dediščine ni. Ko sem bližnje domačine vprašal, je ta most rimski
ali ne, so povedali, da so pred nekaj leti prišli strokovnjaki in si
ga ogledovali, vendar na njihov odgovor, koliko je star, še čakamo.
V bistvu bi mi bilo
všeč, če bi lahko rekel, da sem župnik v kraju, kjer se še vedno
vsak dan vozimo po rimskem mostu.
|
Stranice: služabnik s stilusom in poliptihom, marmorni relief najden pri prenovi cerkve l. 2008
|