Mediji in njih hoja v resnici

Pridiga ob 19. obletnici Radia Ognjišče, 28.XI.2013. (video)

Dragi poslušalci in poslušalke!
Spoštovani vsi vi, ki ustvarjate Radio Ognjišče!

Cerkveno učiteljico sv. Terezijo Veliko (ali Avilsko) je mučilo vprašanje, zakaj neki je ponižnost Gospodu tako všečna krepost? Zakaj ima Bog bolj od, recimo, srčnosti, poguma, plemenitosti,... rad ponižnost. Kakor v preblisku je ugotovila, da zato, ker je ponižnost tesno povezana z resnico. Ponižnost je, kot je zapisala, „hoja v resnici“. V njenem delu Notranji grad beremo: „Bog je najvišja resnica in ponižnost je hoja v resnici. Velika stvar je, da se nimamo za dobre, temveč za bedne in nične. Kdor tega ne razume, hodi v laži.“ Skratka, za Terezijo Avilsko biti ponižen pomeni hoditi v resnici, in ker hodiš v resnici, hodiš tudi v Bogu, ki je čista Resnica. Povedano drugače: ponižnost je resnicoljubnost, resnicoljubnost pa na stežaj odpira vrata k Bogu. V ponižnosti priznaš si, kaj si in kakšen si, in to priznanje resnice te pripelje v bližino Boga.

Če Terezijino razmišljanje beremo kot negativ, lahko rečemo, da je nadutost hoja v laži. Kdor je nadut, živi v namišljenem, varljivem svetu in pot do spoznanja Boga mu je zaprta. Ker sodobni človek v glavnem spoznanja Boga nima, lahko že iz tega sklepamo, da bo precej nadut; da bo, torej, zlahka hodil v laži. Kriza vere v Boga je nadaljevanje človekove zmanjšane zmožnosti za majhne in velike resnice, vsakdanje resnice, o sebi in svetu. Po domače: če se mož zlaže ženi, da sinoči ni pil s prijatelji, pil pa je, in če to stori večkrat, se bo ščasoma oddaljil tako od žene kot od Boga. Lažnivi svet ne more sobivati z vero v Boga.

„Hoja v resnici“ je program vseh medijev, zlasti program njihove poročevalske in komentatorske dejavnosti. Ko mediji poročajo, poročajo resnico; ko mediji komentirajo, pogumno in pošteno razmišljajo o resničnih dejstvih. Izven resnice medijev ne bi smelo biti. Resnicoljubnost pa mora biti prva krepost novinarja. Novinar se ponižno prikloni resnici, tudi ko je ta grenka in temna. Nato jo z njemu lastno veščino posreduje drugim ljudem. Novinar je posredovalec resnice, podobno kot je duhovnik posredovalec Božje milosti. Če novinar resnice ne prepozna, pa tudi, če jo prepozna in je noče posredovati takšne, kot je, izgublja samega sebe, gre proti svojemu poslanstvu. Neresnicoljuben novinar je kakor neverujoč duhovnik. Neresnicoljubnost je notranja korupcija medija in novinarja.

Vendar korupcija medijev in novinarjev lahko zaide v še hujšo obliko. To je zavestno stati na strani laži, na strani navidezne resničnosti. To je takrat, ko novinar med resnico in lažjo pri polni zavesti izbere laž; takrat, ko njegovo poročanje služi za prikrivanje resnice, za manipulacijo z ljudstvom. Običajno se to zgodi medijem, ki so v službi totalitarnih režimov. Takšni mediji „hodijo v laži“, živijo od laži, so zgrajeni kot laž. So graditelji kulture laži in zamolčanih ter prepovedanih resnic.

Danes v Evropi, hvala Bogu, totalitarnih režimov več ni. Vendar zato nevarnost še ni mimo. Vlogo totalitarnega režima danes prevzema interes velikega kapitala, interes močnih gospodarsko-političnih omrežij, interes dominantnih političnih klik. Ko bosta medij in novinar zavoljo „ljubega kruhka“ ali zavoljo ideološke sorodnosti z neko kliko podlegla tem interesom ter jim začela služiti, bosta kmalu „hodila v laži“. Objela ju bo nadutost neresnice. S tako držo bosta spet gradila kulturo laži, kulturo zamolčanih ter prepovedanih resnic. To se lahko zgodi, četudi smo v demokraciji in četudi imamo polna usta besed o medijski svobodi in o objektivnem poročanju.

„Hoja v resnici“ bo program vseh medijev, smo rekli. Novinar bo v odnosu do resnice v stalni drži ponižnosti. Toliko bolj to dvoje velja za katoliške medije, med katerimi ima na Slovenskem odlično in nenadomestljivo vlogo prav Radio Ognjišče. Katoliški medij najprej „hodi v resnici“ v odnosu do Boga. „Kristus samega sebe ni imenoval navada, temveč resnica,“ je zapisal Tertulijan. Če bi Bog bil navada, se pravi nekaj, o čemer se poljubno dogovarjamo, nekaj površnega, bi tudi katoliški medij v odnosu do Boga lahko bil poljuben in površen. Ampak Bog je resnica. Pred njim katoliški medij ne more drugače zdržati, kot da je v resnici.

Katoliški medij je v stanju tihe adoracije in v stanju popolne zavezanosti Božji resnici. To je njegova temeljna kultura, ki so bo odražala tudi takrat, ko bo poročal o ceni paradižnika na tržnici, o zadnji parlamentarni razpravi, o stanju krščanstva v daljnih deželah.

Vsak medij, tudi katoliški, ima seveda svojo uredniško politiko. Uredniška politika pomeni, da se med ogromno možnostmi, kaj in kako povedati, kaj in kako komentirati, odločimo za le nekaj od njih. Resničnih dogodkov je namreč preveliko, da bi ga lahko nek medij v celoti objel in o vseh poročal. Selekcija je potrebna. Umetnost medija je, da selekcijo dogodkov opravi na način, da ni prizadeta resnica.

Katoliški medij ima pri tem delu izjemnega pomočnika. Imenuje se „družbeni nauk Cerkve“. Načela cerkvenega družbenega nauka so tista, po katerih bo katoliški medij izbiral, o čem najprej in o čem največ govoriti. V prvi vrsti se bo držal načela o človekovem dostojanstvu. Pozoren bo, kje je kršeno in kdo od odrinjenih ljudi ali skupin je najbolj utišan. Vodilo medija bo: Dati glas tistim, ki nimajo glasu! Na tem mestu se katoliški medij ne sme ustrašiti biti alternativen, celo, kot bi rekli sociologi, biti kontra-kulturalen, po domače, plavati proti toku. Tudi današnja demokratična družba namreč nekaterih resnic noče videti. Zato njeni dominantni mediji o njih molčijo, včasih celo lažejo.

Ponižnost je „hoja v resnici“, „hoja v resnici“ pa zna biti naporna. Zlasti, kadar se je treba soočiti z resnico o samem sebi. Vendar nagrada za tiste, ki hodijo v resnici, je svoboda - svoboda, ki je nima svet. In take svobode privoščimo vsem, ki ustvarjajo ta edini katoliški radio na Slovenskem – naš Radio Ognjišče!

Evangelii Gaudium - nekaj citatov

Papež Frančišek je končno (pričakovanje je bilo veliko) dal na svetlo svojo prvo apostolsko spodbudo, katere naslov je Evangelii Gaudium (Veselje evangelija ali Evangeljsko veselje). Ko čakamo na slovenski prevod (in na točen slovenski naslov dokumenta), poglejmo nekaj „močnih“ papeževih stavkov. Prevajam iz italijanščine:

Imamo kristjane, za katere se zdi, da živijo slog posta brez Velike noči. (EG 6)

Ne verjamem, da je treba od papeškega učiteljstva pričakovati zaključno in izčrpno besedo o vseh vprašanjih, ki se tičejo Cerkve. Ni primerno, da bi papež nadomeščal lokalne episkopate v razločevanju vseh problematik, ki vznikajo na njihovem območju. V tem smislu vidim potrebo, da nadaljujemo z zdravo „decentralizacijo“. (EG 16)

Upam, da bodo vsa občestva storila vse, da bodo stopila na pot pastoralnega in misijonarskega spreobrnjenja, ki ne bo pustilo, da bi stvari ostale takšne, kot so. (EG 25)

Reformo struktur, kot jo zahteva pastoralno spreobrnjenje, lahko razumemo samo v naslednjem smislu: storiti, da bodo vse postale bolj misijonarske. (EG 27)

Ker sem poklican, da živim, kar pričakujem od drugih, moram tudi jaz misliti na spreobrnjenje papeštva. (EG 32)

Pretirana centralizacija, namesto da bi pomagala, zapleta življenje Cerkve in njeno misijonarsko dinamiko. (EG 32)

Naj spomnim duhovnike, da spovednica ne sme postati mučilnica, temveč kraj Božjega usmiljenja, ki nas spodbuja k dobremu. (EG 44)

Cerkev ni carinarnica, ampak je očetova hiša, v kateri je mesto za vsakega, ki se trudi skozi življenje. (EG 47)

Evharistija, četudi predstavlja polnost zakramentalnega življenja, ni nagrada za popolne, temveč je darežljivo zdravilo in hrana za šibke. (EG 47)

Danes in vedno so ubogi privilegirani naslovniki Evangelija. (EG 48)

Ta ekonomija ubija. Ne sme obveljati, da smrt podhlajenega starčka, ki je živel na cesti, ni novica, padec dveh točk na borzi pa je. (EG 53)

Nekateri še vedno branijo teorije „kapljanja potrošnih okusov“ /en. „trickle-down theories“/, ki predpostavljajo, da vsaka s svobodnim trgom podprta gospodarska rast sama po sebi ustvarja večjo enakost in socialno vključenost. To mnenje, ki ni bilo nikoli potrjeno z dejstvi, izraža površno in naivno zaupanje v dobroto tistih, ki imajo ekonomsko moč, ter v sakralizirane mehanizme prevladujočega ekonomskega sistema. Medtem pa izključeni še vedno čakajo. (EG 54)

Čaščenje starodavnega zlatega teleta je dobilo neusmiljeno obliko v fetišizmu denarja in v diktaturi ekonomije brez obraza in brez resnično humanih namenov. (EG 55)

Bog nas varuj posvetne Cerkve, ki si nadeva duhovna in pastoralna oblačila! (EG 97)

Laiki so preprosto velikanska večina Božjega ljudstva. Njim služi manjšina posvečenih služabnikov. Zavest o identiteti in poslanstvu laika v Cerkvi je zrasla. (EG 102)

Duhovništvo - znamenje Kristusa Ženina, ki se daruje v evharistiji - je rezervirano za moške, in tega ne postavljamo pod vprašaj. Lahko pa postane vir posebnega konflikta, če zakramentalno moč preveč enačimo z oblastjo. (EG 104)

Niti papež niti Cerkev nimata monopola nad interpretacijo družbenih stvarnosti ali nad predlogi za rešitev sodobnih problemov. (EG 184)

Za Cerkev je odločitev za uboge najprej teološka kategorija, potem kulturna, sociološka, politična in filozofska. Bog ubogim namenja „svoje prvo usmiljenje“. (EG 198)

Politika, tolikokrat zaničevana, je zelo visoka poklicanost, je ena izmed najdragocenejših oblik ljubezni, saj išče skupno dobro. (EG 205)

Nujno je biti pozoren in biti blizu novim oblikam revščine in krhkosti, v katerih smo poklicani, da prepoznamo obličje trpečega Kristusa, četudi nam to na prvi pogled ne prinaša vidnih in takojšnih prednosti: brezdomci, narkomani, begunci, domorodna ljudstva, vedno bolj sami in zapušečnih starejši itd.. (EG 210)

Glede tega /splava/ bom popolnoma iskren. To ni argument, ki bi bilo podvržen domnevnim reformam in „modernizacijam“. Nič naprednega ni v tem, ko mislimo, da bomo reševali probleme na način, da odstranimo človeško življenje. (EG 214)

Cerkev nima namena ustavljati čudovitega razvoja znanosti. (EG 243)

Koliko je katoličanov v Sloveniji?

Objavljeno 17. 11. 2013 v tedniku Družina.

Koliko je katoličanov v Sloveniji? Vprašanje ni tako preprosto, kot bi si mislili. Odgovor je odvisen tudi od merilca in od merilnih kriterijev. Če npr. nekdo trdi, da nas ni niti polovica, mora povedati, kako je štel in kaj je po njegovem tisto, kar nekoga „naredi“ katoličana.

Evharistični kongres, Celje 2010. (vir: radio.ognjisce.si)

Predstavljajmo si, da je skupaj zbranih 100 naključnih Slovencev in Slovenk. Če je merilec cerkveni pravnik ali teolog zakramentalist, bo dejal, da je 80 od njih katoličanov. Preštel bo namreč vse krščene. Krst je neizbrisno znamenje, zato, kdor je v katoliški Cerkvi krščen, je in bo ostal katoličan. Pravniku in zakramentalistu bo prikimal etnolog, saj opaža, da katoliške praznike tako ali drugače praznuje vsaj 80 % ljudi.

Če bo meje količil klasični sociolog anketar, bo njegov postopek enostaven. Ustopil se bo pred sto Slovencev in Slovenk in vzkliknil: „Dvignite roke vsi, ki ste pripadniki rimskokatoliške veroizpovedi!“ In dvignilo jih ob 66*. 

A nekomu bo teh šestinšestdeset sumljivih. Vprašal bo: „No, koliko od vas pa res verjame, da Bog je.“ Roke jih bo dvignilo 55**. Ostali bodo zmajevali z glavo in jamrali, češ da Boga res niso nikoli videli, da bi lahko rekli, da biva in nam pomaga.

Pristopil bo kristolog, ki pozna Tetulijanov stavek: „Kristus samega sebe ni imenoval navada, temveč resnica.“ Petinpetdesetim bo rekel: „Kdo od vas verjame, da je Jezus Kristus Božji sin in edini odrešenik človeškega rodu?“ Ostalo jih bo 42. Spraševalec bo razglasil: „V Sloveniji je samo 42 odstotkov pravih katoličanov; takšnih, ki so Kristusovi. Ostali so katoličani iz navade, sociološki kristjani.“

A duhovnemu teologu bo tudi teh 42 sumljivih. Preveril bo iskrenost notranje vere in upanja. „Koliko od vas upa in verjame v posmrtno življenje?“ bo vprašal. Samo 29 jih bo. 

A tudi teh 29 bo isti teolog razredčil z dodatnim vprašanjem: „Kdo od vas živi od svete evharistije? Kdo hodi vsako nedeljo k sveti maši?“ Ostalo jih bo 10.

Kje so meje slovenske Cerkve? Koliko nas je? Razpon je velik. Od 10 % prebivalcev, ki (po cerkveni statistiki iz l. 2011***) obiskujejo nedeljske maše, pa vse tja do 80 % prebivalstva, kot predvidevamo, da jih za Veliko noč zaužije blagoslovljeno meso. Če vprašamo naše škofe in katoliške medije, koliko katoličanov je na Slovenskem, bo odgovor podoben anketarskemu: med šestdeset in sedemdeset odstotki. Približno dve tretjini prebivalstva.

Pravzaprav je ta številka ta čas najbolj na mestu. Na mestu je tudi kriterij, po katerem je katoličan, pač tisti, ki se za katoličana ima. Četudi je njegova zvestoba Cerkvi ohlapna, njegova osebna vera pa ne najbolj jasna in trdna.


* Po raziskavi Mladina 2010 se je 65,89 % vprašanih mladih opredelilo za pripadne katoliški veroizpovedi.
** Sledijo številke, ki jih navaja mednarodna raziskava Aufbruch 2007. Povzema jih članek: V. Potočnik, Iz recesije vernosti, Zbornik 39. katehetskega simpozija, Ljubljana 2009.
*** Cerkvena statistika 2011 v resnici govori o 15 % katoličanov, ki hodijo redno k maši. 15 % katoličanov tvori približno od 10 do 12 % vsega prebivalstva. Ta ista cerkvena statistika pravi, da je 77 % prebivalcev Slovenije katoličanov. To je za dobrih 10 odstotnih točk več, kot jih našteje sociološki pristop. Cerkvena statistika se namreč drži zakramentalno-pravnega kriterija, po katerem nekdo je in ostane katoličan po moči krsta.

Costanza Miriano: Bodite podrejene svojim možem!

Costanza Miriano (s spleta)

L. 2011 je italijanska novinarka in publicistka Costanza Miriano na svetlo dala knjigo o ženskah z naslovom Poroči se in bodi podrejena. Ekstremna praksa za neustrašne ženske (Sposati e sii sottomessa. Pratica estrema per donne senza paura). Naslov je vzet od apostola Pavla, ki je zapisal: „Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu“ (Ef 5,22). Nakar je dodala še knjigo o moških z naslovom Poroči jo in umri zanjo. Pravi moški za neustrašne ženske (Sposala e muori per lei. Uomini veri per donne senza paura). Zlasti Poroči se in bodi podrejena je požela veliko zanimanje italijanske katoliške in nekatoliške javnosti. Do danes je bilo prodanih 50.000 primerkov, Costanza Miriano pa je o vsebini knjige predavala na mnogih krajih, običajno pred nabitimi dvoranami. Med drugim je knjigo in teze o ženski pokorščini možu (pravzaprav gre za teze o ženski, ki je drugačna od moškega) predstavila na različnih televizijah, tudi na državni RAI.

Zmerni kritiki so njene ideje označili za simpatični integralizem, sodobne feministke so jo hotele napasti s paradižniki (pričevanje ene od njih lahko preberete tukaj), tradicionalna katoliška sredina jo je sprejela. Costanza Miriano je prepričana, da uspeh njene knjige kaže na „željo po ponovni potrditvi razlike med moškim in žensko; biti proti propagandi ideologije spolov“.

Vse v redu in prav, dokler ni te dni knjiga izšla v Španiji.

Knjiga je med Iberijci že politični problem. Predstavniki kar treh največjih španskih parlamentarnih strank - PP (desna Ljudska stranka), PSOE (socialisti) in IU (levica) - so zahtevali njen umik s prodajnih polic. Nekateri iz IU grozijo s kazensko ovadbo proti avtorici, češ da njena knjiga spodbuja nasilje nad ženskami. Costanza Miriano je presenečena. Kaj takega se ji v rodni Italiji ni zgodilo. Lovi sapo in komaj zmore odgovarjati na vse telefonske klice španskih novinarjev. Na svojem blogu je zapisala, da bo očitno njena knjiga prva cenzurirana knjiga v Španiji vse od padca Francove diktature.

Poroči se in bodi podrejena
v španščini

Zakaj so v Španiji skočili v zrak bolj kot v Italiji? Zakaj je skočila v zrak tudi desna in trenutno vladajoča Ljudska stranka (PP), ki vendarle korenini v tradicionalnem katolištvu?

Najprej to, da je knjigo izdala Nadškofija Granada. Nadškof Granade pa je mons. Javier Martínez Fernández – tisti prelat, ki je zaradi svoje bojevitosti že dolgo trn v peti španskim feministkam, gejevskim aktivistom in ideologom teorije spolov. Nedavno so mu pripisali stavek: „Če ženska naredi splav, jo lahko moški zlorabi.“ Bil je deležen medijskega pogroma, češ, da daje moškim licenco za posiljevanje žensk, ki so naredile splav. On seveda kaj takega ni nikoli izrekel. Le neko njegovo razmišljanje o splavu in posledicah splava na duhovno stabilnost ženske so novinarji razumeli narobe.

Poroči se in bodi podrejena je v Španiji poleg nadškofove vloge povzročila potres že zaradi naslova samega. Če je v Italiji naslov razumljen kot močna a bistra provokacija, v Španiji „bodi podrejena“ gre takoj na živce. Podrejenost je zapisana kot vrednota!?! Ana Vanessa García iz Ljudske stranke je glede pojma podrejenosti dejala, da je „barbarski“, saj „predstavlja zgodovinsko nazadovanje, potem ko smo naredili velike korake naprej“.

Kako torej ga. Costanza razume podrejenost? Takole piše na svojem blogu: 

„Na vso grlo poskušam razložiti, da podrejenost – beseda je od sv. Pavla – nima nobene zveze z nasiljem; da je nasilje zadeva za tožilce in psihiatre. Hočem le povedati, da sta moški in ženska dve revščini, ki se srečata, in da ne pomaga veliko, če vsaka od njiju kriči o svojih pravicah, temveč da morata drug drugega sprejeti. Z Rilkejem pravim, da sva dve krhki in omejeni sposobnosti za ljubezen; pač pa z neskončno potrebo po ljubezni, ki na koncu kliče po Bogu, pravem ženinu. (…) Pravim, da je problem ženske želja po nadzoru, problem moškega pa egoizem. Biti podrejene torej pomeni, da nehamo nadzirati in da pustimo drugim, da so – ne da bi jih želele formatirati.“

Ko bo (če bo) prevedena v slovenščino, bo Costanzo Miriano pričakal za intelektualne provokacije odprti italijanski scenarij ali španska igra na nož?

Ateist - otrok Cerkve?

Vojnik, foto: B.C.

Drugi vatikanski koncil je zapisal, da je ateizem „eden najresnejših pojavov našega časa“, a obenem priznal, da je lahko dobronameren in voden iz iskrenih humanističnih nagibov.* Koncil priporoča, da naj ateizem pozorno preučujemo, ga bolje spoznamo in z njim stopimo v dialog. V desetletjih po koncilu je zato vzniknilo nemalo knjig o odnosu vera - nevera, krščanstvo - psihoanaliza, krščanstvo - marksizem. Posebej so se temu po izrecnem naročilu papeža Pavla VI. posvečali jezuiti in na njihovi rimski univerzi Gregoriana so imeli poseben oddelek za študij ateizma in marksizma. Na Slovenskem je takrat veliko delo na tem področju opravil Anton Stres, kasnejši ljubljanski nadškof.

Eden pomembnejših katoliških avtorjev tistega časa je tudi Belgijec Antoine Vergote, učenec Lacana in specialist za psihoanalizo. L. 1983 je izdal knjigo Religija, vera, nevera. Psihološka študija. V njej podaja tri psihološke tipe nevere: nevera razočaranih (déception), nevera razdraženih (ressentiment), nevera brezbrižnih (indifférence).

Razočarani nevernik se po Vergoteju porodi iz spoznanja in izkustva, da religija ne nudi rešitve na njegova pričakovanju po miru, blagostanju, zdravju, pravici. Religija nastopa kot neizpolnjevalka želja in kot nemočna pred problemom zla, zato jo velja zavreči.

Razdraženi nevernik prihaja iz izkustva, da mu vera krati svobodo in osebno dostojanstvo. Religija je tu kot kaznovalka in dušeča nadzornica, zato se ji je treba upreti, jo celo sovražiti.

Brezbrižni nevernik vznikne v praznini, ko religija več nima moči, da bi nagovorila. Dramatično fazo odnosa do nje so dali skozi že njegovi predniki. Religija je nepomemben dejavnik in brezbrižnež se z njo preprosto ne ubada.

Na Slovenskem bomo gotovo našli vse tri psihološke profile nevernega človeka. Glede na to, da tudi mednarodne raziskave zaznavajo pri nas veliko stopnjo dvopolnosti (polarizacije) in veliko stopnjo bojevitosti med obema poloma (kulturni boj), lahko sklepamo, da bo pri nas več razdraženega vernika kot drugod. Opažamo, da slovenski ateist v veliki meri sebe razume kot anti-teista, kot nekoga, ki je na prevladujočo katoliško religijo in „njenega Boga“ enostavno jezen. Zamera je tolikšna, da prehaja tudi na naslednji rod ateistov, ki osebnega stika s katolištvom več ni imel. To je generacija, ki bi praviloma morala biti do religije brezbrižna, a je na religijo enako jezna kot nje očetje.

Temu gotovo pripomore močna levičarska antiklerikalna ideologija, močna politizacija vseh vprašanj povezanih z vero, dobršnemu delu intelektualcev priučeni, če že ne preko slovenske inačice „sociologije religije“ vcepljeni protikatoliški refleks. O njem je pisal Bernard Nežmah l. 2001 takole: “Zadošča katerikoli izmed teh vzklikov in človek na Slovenskem že potegne svoj revolver. Antiklerikalni, seveda. Z enim stavkom, ki ne potrebuje nobenih argumentacij ne pojasnjevanj, je izvedena splošna mobilizacija proti notranjemu sovražniku.” Nežmah vpraša: “Od kod ta potreba obsesivnega omejevanja cerkvenega?” Ter odgovarja: “Izhaja iz predpostavke, da je vse, kar je povezano z vero in kar ni omejeno na zasebnost vernikov, že družbeno negativno. Da se mora, skratka, družba vseskozi boriti s cerkvijo.“***

Vendar celotnega pojava „razdraženih nevernikov“ to troje še ne pojasni. Gre za nekaj globljega. Gre za ranjenost, ki ji še ne vemo dati imena. To ranjenost sta se tranzicijska politika in ideologija naučili po potrebi odpirati in zapirati, z njo sebi v prid manipulirata****, nista pa ne njen stvarnik, še manj njen zdravnik. Na potezi za pogumen in očiščujoč razmislek je predvsem Cerkev. Kakorkoli obračaš in četudi ni pričakovati, da se bodo k njej vrnili, so tovrstni ateisti njeni otroci. Slednji seveda pravijo, da temu ni tako. Ampak, če ne drugega, je jeza tista, ki jih izdaja.


* Prim. CvSS 19-21.
** Antoine Vergote: Religion, foi, incroyance. Étude psychologique, Pierre Mardaga, Bruxelles 1983.
*** Bernard Nežmah: Anticerkveni refleks, Dnevnik, 12.4.2001.
**** Šolski primer manipulacije je zadnje opletanje glede davka na sakralne objekte. Po „kao“ grožnji, je sledila „kao“ pomilostitev; davka torej ne bo, čeprav se je vedelo od začetka, da ga ne bo; „cerkvena tema“ je ob lakajski asistenci Dela in drugih medijev še enkrat služila kot dimna zavesa za vladne manevre ter kot strelovod za vznemirjeno javnost. Več o tem v komentarju Bogomirja Štefaniča: Neizjemnost izjeme, Družina, 27.10.2013.