Kurent - plišasti medvedek št. 2?

To, kar pišem na sam pustni torek, je spodbujeno od odličnega intervjuja z etnologom Alešem Gačnikom, ki ga za Večer opravila Slavica Pičerko Peklar (link). Dr. Gačnik strokovno in natančno formulira, kar sam nisem znal povedati, izraža pa moje večletne dušne muke glede vsem nam ljubega kurenta oz. koranta.

Po očetu sem iz Hajdine, po mami iz Lancove vasi. Hajdina je po pustni tradiciji pač ena izmed vasi iz okolice Ptuja, medtem ko je Lancova vas eno izmed žarišč prvega reda, kar se tiče izvirnih mask oz. pustnih likov, šeg, starodavnih obredov za končanje zime.


Kurent - strašen in skrivnosten

Kurenta smo se otroci bali na poseben način. Čeprav ni bil hudoben kot hudiček, je bil strašljiv, sveto spoštovan, naddojemljiv. Nikoli - pozor, nikoli! - ga nismo videli brez "čake" (maske) na glavi. Kurent ni smel sedeti, kurent ni smel pasti, kurent je v tvojo hišo lahko vstopil samo ritensko. Zakaj ritensko? Ne zaradi preprečitve zapletanja peres v vratni okvir, temveč ker bi kazanje rogov na vratih pomenilo, da ti hoče slabo - se je reklo. Skratka, kurent se je izmed vseh pustih likov najbolj približal konceptu numinoznega Rudolfa Otta, se pravi, definiciji "mysterium tremendum et fascinans" (strašen in očarljiv misterij) - o čemer sem se kasneje poučil med študijem v Rimu.

Mali kurent sem bil enkrat tudi sam. Neko zimo se je moj stari oče Jurij Cestnik namreč odločil, da bova izdelala kurentijo in me za fašenk oblekla vanjo. Maska: škatla za čevlje, obdelana, pobarvana, z nosom iz kartona, s fižolom za usta, z brki iz metlinih bodik, z jezikom iz rdečega blaga. Peresa: dvoje sračjih kril, ki jih je poskrbel stari oče - lovec, in na polju najdena fazanja repna peresa. Kožuh: od stare mame narobe obrnjeni zimski plašč. Ježevka: s ceste, od povoženega ježa. Zvonci: ... Ah, zvonci! Pri nas ni bilo proste paše govedi, zato tudi zvoncev nismo imeli. Od nekod sem vendarle dobil enega, dalo pa bi se pomagati tudi s starimi piskrčki, v katere obesiš večji šrauf. 

Na usodni dan sem dal vse to nase. Nepozabno.


Kurent-navijač in karnevalski kurent

Potem so prišla osemdeseta. Na smučarskih tekmah so se kot navijači Bojana Križaja začeli pojavljati ptujski kurenti. Lepo. Vpraševali pa smo se: Kdo so ti kurenti-navijači? In zakaj se pojavljajo tudi izven svetega kurentovega časa, ki je od vekomaj med Svečnico in Pepelnico? Zakaj tako hitro snemajo "čako" z glave oz. se pustijo televizijskim kameram snemati brez maske? Ljudski glas je rekel, da so to "ptujski direktorji", ki so si zrihtali kurentijo in imajo tudi dovolj pod palcem, da hodijo na smučarske tekme v tujino. No, ni važno, kdo so bili in koliko denarja so imeli, važno je, da sem takrat prvič začutil, da se kurent spreminja, sekularizira, urbanizira, spektakularizira.

A - kot spomni Aleš Gačnik - veliko vlogo v tem spreminjanju kurenta je imel Ptujski karneval. Karneval je kurenta strateško preselil iz podeželja v mesto. Kot pravi Gačnik, kurent se je "karnevaliziral". 

Karneval ni problem. Ptujski karneval je velik dosežek, na katerega mora biti ponosna vsa Slovenija. Tudi kurent na karnevalu ni problem. Prav tako ne moti poimenovanje karnevalskih dogodkov s pojmom "kurentovanje". Da so "obhodi kurentov" od 2017 na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine, pa je sploh čudovito (link). Problem je, da kurent ob vsem tem izgublja svoj izvorni podeželsko-obredni nadih.


Namesto grotesknega puhasti kurent

Kurent se spreminja tudi stilsko, vizualno. Gačnik na tem mestu spet najde pravo besedo - grotesknost. Kurent izgublja grotesknost. Po mojem precej k temu pripomore novodobni kožuh z dolgo dlako. Kurentova silhueta ni več podolgovata in groba, kakršna je navdihovala slikarja Franceta Miheliča (prim. Miheličeva slika Ples kurentov), ampak postaja okrogla in puhasta.

Buckasti kožuh vpliva tudi na uporabo maske. Ker fantje in možje pod izolacijo iz dolge dlake komaj dihajo, si že zavoljo svojega zdravja morajo pogosto snemati maske - prepogosto. 

Sprememba je ta: kurent postaja buckasta dobrodušna pošast, ukročen demonček, politično korektna figura, nekaj puhastega za cartat kot mačka, plišasti medvedek št. 2.. Grotesknost, nadnaravna strašljivost, dvoumnost, ritualnost, ta "tremendum&fascinans", ... so v drugem planu.


V obrambo kurentove duhovne podstati ...

Reakcije na vse to niso izostale. Izstopa intelektualno delo Štefana Čelana, bivšega ptujskega župana in zapriseženega kurenta. Dr. Čelan se že dolgo trudi, da kurent ne bi izgubil samega sebe, da bi torej ohranil svojo prvinskost, ki je vendarle duhovna, obredna, tesno vezana na kozmološki cikel. Pred kratkim je izšla njegova knjiga Kurent – korant: ali veš kdo si?, ki bo gotovo pripomogla k zajezitvi erozije kurentove prvinskosti (link).

Izziv ni majhen. Kurenta "napadajo" tudi drugi veliki dejavniki. Tu je podnebna sprememba in zime, ki simbolnega preganjalca vse manj potrebujejo. Tu je opuščanje kmetijstva in izguba tipično kmečkega strahu glede nove poljedelske sezone, s tem pa zmanjšanje psihološke potrebe po dotičnem obredu oz. šegi. Če se bo kurent oddaljil od menjave letnih časov in kmečkega čutenja, bo od njega resda ostal zgolj karnevalski približek, zgolj spominsko-etnografska maska.


... a previdno

Naj na tem mestu dodam: kot kristjan bi se seveda pretiranega poduhovljenja ali celo šamaniziranja kurenta izogibal. Kurentovanje nam ne bodi povratek v poganstvo, v neko čislanje muhavih nadnaravnih sil. Pomnimo, krščanstvo nas je strahu pred demoni osvobodilo. Po velikem Henriju de Lubacu je bila odprava strahu pred demoni celo tisti odločilni psihološko-religiozni moment, zaradi katerega so naši poganski predniki zapustili svojo prvotno religijo in se stisnili h Kristusu. 

Kurentovanje nam torej ne bodi dvorezna re-poganizacija, bodi pa spomin na naše prednike, domoljubno negovanje izročila, izražanje skozi posebno simbolno kozmološko govorico, samo ptujskemu koncu lasten način veselja nad življenjem.


Fašenk je še fašenk

Poleg branja Večerovega intervjuja z Alešem Gačnikom me je k temu zapisu spodbudil še točno določen prizor. Na letošnjo pustno nedeljo (23. februar 2020) je naneslo, da sem se s skavtskega tabor iz vzhodnih Haloz vračal prav ob uri zaključka Ptujskega karnevala. Da ne bi rinil v bližino zabasanega mesta, sem se odločil priti do avtoceste po liniji Cirkulane - Leskovec - Videm - Lancova vas.

V Pristavi pri Cirkulanah sem naletel najprej na pokače, nato na orače, prave orače, najstnike iz višjih razredov osnovne šole. Precej utrujeni in snetih mask so sloneli na nekem osamljenem mostu čez potok Belane. S čel so svetili znojni lasje. Razdalje med kmetijami niso majhne, tukajšnji hribi so strmi ...

Haloški prizor, zrel, da ga ovekoveči fotograf Stojan Kerbler! - me je obšlo. In: Hvala Bogu, fašenk je še fašenk!


* Foto na vrhu: B.C.

Kateheza v času »krize Boga«

Predavanje na akademiji ob 50. letnici katehetska simpozija 

Branko Cestnik, Mirenski grad, 15. februar 2020

Uvod: Kakor je v krizi Cerkev, tako je v krizi kateheza

Teolog in kardinal Walter Kasper je nekoč zapisal, da je Cerkev vsakih 500 let v globoki krizi. Kriza Cerkve ne pokonča, pač pa se na koncu izkaže kot menjava paradigme in priložnost za nekaj novega. Tudi oznanjevanje – in s tem kateheza – iz vsake krize pride prenovljeno in polno novega zagona.

Prva kriza je bila ob koncu Rimskega cesarstva, ko se je zaradi vpada poganskih plemen s severa proti Sredozemlju zdelo, da bo kmalu konec krščanske zgodbe. Ni je bilo konec. Ta ista poganska plemena so v naslednjih stoletjih ena za drugo sprejela evangelij in začela tvoriti krščansko Evropo. Druga kriza je bila po letu 900, čas, ki mu pravimo »temni vek«. Spet vdori poganskih narodov, razpadanje sistema, obenem pa reakcija v clunyski liturgični reformi, kakor tudi v duhovno-mirovniškem gibanju, ki mu je pripadala sv. Ema Krška, v rojstvu viteške duhovnosti, ter v kulturi, česar priča so naši Brižinski spomeniki. Tretja kriza Cerkve je nam dobro znana kriza 15. in 16. stoletja: s padcem Carigrada v turške roke, s turškimi vpadi, z moralnim razsulom papeštva, z nastopom protestantizma in zahodnim razkolom. Ta kriza nam je prinesla katekizem in redno katehezo, prevod Svetega pisma v slovenščino, izobraževanje duhovnikov, kopico novih redov in mnogo misijonarskega zaleta.

Zdaj je čas četrte velike krize. Tudi ta kriza izhaja iz več sočasnih dejavnikov. Nekateri so Cerkvi interni in se z njimi lažje spoprimemo, drugi so zunanji in na njih nimamo veliko vpliva. Nekateri dejavniki se ponavljajo iz prejšnjih kriz – npr. upad duhovnih poklicev, drugi so značilni samo za to četrto krizo – npr. ateistični slog življenja. Vsi ti dejavniki pa vplivajo na to našo prav specifično dejavnost Cerkve, ki je kateheza.

Kakor je v krizi Cerkev, tako je v krizi kateheza. Kakor bo Cerkev skozi krizo nekaj starega opustila in začela nekaj novega, tako bo storila tudi kateheza. In tudi obratno. Ne samo kakor bo s Cerkvijo, tako bo s katehezo, temveč tudi: kakor bo s katehezo, tako bo s Cerkvijo. Kar se bo dogajalo v katehezi, se bo dogajalo v Cerkvi. Da zna biti kateheza ena izmed silnic, ki prenavlja Cerkev, vidimo prav na slovenskem primeru, saj je Slovenski katehetski urad (SKU) trenutno tisti medškofijski pastoralni organizem, ki ima najbolj reflektiran pogled na stvarnost Cerkve na Slovenskem. Če uporabim besedo iz zgodovine umetnosti: SKU je ta hip v vlogi avantgarde. Da je temu tako, priča novi katehetski načrt, ki ga je SKU izdeloval minula leta.

Predavanje bo imelo tri poudarke:

-     - »kriza Boga« kot zmagoslavje relativizma, ki prihaja tudi v naše veroučne učilnice in zahteva od nas misijonarski pristop;

-     - »kriza Boga« kot izkušnja zla, ki zahteva od nas solidarnostni pristop ter boj proti pozabi žrtev;

-    - »kriza Boga« kot čas krize Cerkve zaradi spolnih in finančnih škandalov, ki zahteva od več strogosti in previdnosti, ne da bi zapadli v hladno mehansko podajanje vsebin.

1. Kateheza v času »krize Boga«, ki je doba zmagoslavja poljubnosti

Četrto veliko krizo zahodne Cerkve bi mogli povzeti v sintagmo »kriza Boga«, ki jo je v pokoncilskem času skoval pred kratkim preminuli teolog Johann Baptist Metz. Izraz »kriza Boga« dajem v navednice, saj seveda nisem heretik in ne govorim o ontološki krizi Boga.

»Kriza Boga«, o kateri razmišlja Metz, pa nima ateističnih potez, temveč ima verske poteze. Z drugimi besedami: v krizi je vera v Boga, religioznost sama po sebi ni v krizi. Dogaja se nam, kar je kmalu po koncu druge svetovne vojne napovedal Romano Guardini. Zanj sekularizacija ni bila v izginjanju svetega in zatonu bogov – kot jo še mnogi pojmujejo danes – , temveč v metamorfozi svetega in v vse večji privatizaciji religioznosti.

Metamorfozo svetega lahko opazimo v porabniški družbi, ki med drugim posega v sveti čas oz. v polje tretje Božje zapovedi »posvečuj Gospodov dan«. Če ob nedeljah kristjani in post-kristjani sistematsko hodimo v veleblagovnico, že s tem povemo, da je veleblagovnica naš novi tempelj. Če na hodniku veleblagovnici »za srečo« vržemo kovanec v okrasni bazenček, je to primitivno religiozno obnašanje, ki spominja na poganska darovanja krajevnim duhovom.   

Poleg metamorfoze je tu še privatizacija svetega. V času krize Boga torej ne zmaguje ploski ateizem, temveč zmaguje to, kar pogosto srečujemo tudi po slovenskih veroučnih učilnicah: self-servis katolištvo, malo tega – malo onega – ničesar zares, poljubna osebna moralka, psihologizirani Bog (o katerem je med današnjo mašo govoril Milan Knep), veliko romantike – malo ali nič dogmatike, metamorfoza Božiča v sakralizirani prihod coca-colinega Božička, metamorfoza Velike noči v praznovanje pomladi …

Tudi ideološki pristop k religiji ni več bojevit in radikalen, kot je bil še pred desetletji. Danes ideal razsvetljenskih in racionalističnih elit ni izbris religij. Danes je ideal mešanje religij, njihovo niveliranje na isto višino, njihova redukcija na estetiko in zdravje, njihova multi-kulti uporabnost. Razsodnik, kaj je v religiji prav in kaj narobe, pa je posameznik in njegove želje. Drug razsodnik sta kapital in država ter njune želje.

Kateheza je v okolju, kjer je sveto podrejeno človeškim potrebam in privatizirano, velik izziv. Kaj storiti? Povečati bojevitost? Nek katehet je enkrat dejal, da se pri verouku počuti kot sv. Jurij, ki se spopada z zmajem sedanje mentalitete, ki je vsa v znamenju poljubnosti in porabništva. Ne bi rekel, da moramo povečati bojevitost. Spremeniti pa moramo naš »modus operandi«, naš način delovanja, našo katehetsko mentaliteto.

Primer. Pomnimo situacijo naših predbožičnih katehez. V srcu Cerkve, v srcu župnije, v veroučni učilnici, se moramo včasih z otroci prav spopasti za resnico o Božiču, ko zatrdimo: »Za Božič ne pride Božiček! Za Božič se rodi Jezus, Božji sin!«

To pa je situacija, ki ni tipično katehetska. Če se kot katehet tako rekoč v srcu Cerkve, v fizičnem srcu župnije, v veroučni učilnici, spopadaš za resnico o Bogu, je to tipično misijonarska situacija. Z drugimi besedami: veliki kulturni obrat, ki je človek odrinil Boga, religijo pa prilagodil in vzel k sebi, našo katehezo vse bolj spreminja v misijonarsko dejavnost. In dokler imamo 50 % vpis slovenskih otrok na verouk, na misijon ni potrebno iti na ulice, temveč je dovolj, da ga vršimo v veroučni učilnici.

Nov slovenski katehetski načrt to novo situacijo – če tako rečem situacijo »krize Boga v veroučni učilnici« – predvideva in nanjo odgovarja s predlogom reforme kateheze, ki bo vsaj v prvih letnikih bolj kerigmatična in misijonarska. Staro zaporedje oznanjevanje – spreobrnjenje – zakramenti – kateheza je namreč marsikje podrto. V postmodernih časih moramo pri katehezi tako oznanjevati kot spodbujati k spreobrnjenju.

To pa zahteva zelo globoke spremembe v katehezi. Nekaj kozmetičnih popravkov in nekaj posodobljenih učbenikov ne bo dovolj. Ker osrednji korpus katehetov še vedno tvorijo duhovniki, ki pa so vse bolj stari in obremenjeni z drugimi stvarmi, ni pričakovati, da bi to reformo zmogla zdajšnja konstelacija katehetov. Dozdeva se, da bo za kaj takega morala priti neka nova generacija.

2. Kateheza v času »krize Boga«, ki je doba pozabe žrtev in trpljenja

Francoski filozof, teoretik postmodernega ateizma, André Glucksmann je pred dvema desetletjema spisal knjigo Tretja smrt Boga. V njej pravi, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja, tretjič v duši evropskega človeka XX. stoletja. Na križu je Bog nekako sam sebe »sklatil z Neba« in pričel on sam sekularizacijo. V knjigah filozofov je umrl v človeškem umu. Ostala je duša evropskega človeka. Umiranje Boga v tej duši pa ni vesel dogodek. Od zunaj morda deluje kot festival poljubnosti, relativizma, udomačitve svetega, od znotraj pa moremo opaziti neko mračno sredico. Umiranje Boga v duši evropskega človeka XX. stoletja je namreč tesno povezano z obema vojnama, z genocidi, s Hirošimo, s trpljenjem nedolžnih, danes lahko rečemo da tudi z novejšim islamskim terorizmom. Za Glucksmanna je prav genocid prvi in najpreprostejši dokaz, da Boga ni oz. »ni več«.

Če ponazorimo. Nahajamo se na Mirenskem gradu, ki je le streljaj daleč od rovov soške fronte. Vprašajmo se, kako je bilo katoličanu, ko je pred dobrim stoletjem tukaj krvavel, trepetal, stradal, streljala na Italijane, ki so bili katoličani tako kot on? Videl je pasti mnoge svoje tovariši, daj je skozi nepopisne grozote. Mislite, da to ni vplivalo na njegovo dojemanje Boga? Mislite, da ni bil njegov intimni odnos do Bog prav nič poškodovan? Mislite, da se na soški fronti med našimi predniki ni dogajala »smrt Boga«?

Če se verujoči ne bomo povsem strinjali z Glucksmannom, češ kako genocid že sam po sebi dokazuje, da Boga ni, se pa vsekakor lahko strinjamo z Johannom B. Metzom, ki je učil, da Bog po Auschwitzu ni več »isti«. Vsesplošna izkušnja zla XX. stoletja je zelo poškodovala naše religiozno čutenje. In to toliko bolj, ker se je zlo – katerega resničnost in šifra je »Auschwitz«, lahko pa bi tudi bil »gulag« ali »Huda jama« ali »Dresden« (katerega bombardiranje se spominjamo te dni) – spočelo, zaredilo in prišlo do vrhunca v srcu evropske celine, ki je bila dobro tisočletje impregnirana s krščanstvom.

Tema zla in Boga je po eni strani večna tema filozofske in teološke refleksije (teodiceja), po drugi tabu. Eden redkih, ki se je pri nas te občutljive teme lotil, je Karel Gržan. To je bilo v knjigi Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? Ne preseneča, da je Gržanova knjiga slovenski katoliški prostor tiho obšla.

Zlo, o katerem govorimo, nas prizadeva na dva načina:

- v obliki (podzavestne) zamere do Boga in nezaupanja v oznanilo;

- v obliki pozabe žrtev, ki je pozaba Boga.

Oba načina sta prisotna v naših veroučnih učilnicah.

Da, ta »po-auschwitzski Bog« je tiho navzoč tudi v naših veroučnih učilnicah. In sicer kot čutenjska in mišljenjska podstat, ki bi jo lahko označili kot nekakšno podazvestno zamero do Boga. To je tista zamera, zaradi katere človek katehetovim besedam o dobrem Bogu nekje na dnu svoje duše nerad verjame. To je tisto čutenje, ki samo po sebi daje prostor verskemu dvomu.

Kako iz zagate? Bo naš običajni verouk obenem tudi neke vrste terapija? Bomo skozi verouk zdravili ranjen odnos med človekom in Bogom? In če je verouk prikrita terapija, kakšen je primarni postopek te terapije? »Potreba, da pustimo trpljenju do besede, je pogoj za vsako resnico,« je zapisal Theodor W. Adorno, nemški filozof. Kar se komu zdi kot nerešljiv problem razmerja med Bogom in zlom, postaja rešljiv problem, ko pustimo trpečemu človeku do besede. Če smo na strani žrtev zla in če poslušamo, kar nam pravijo žrtve, je »kriza Boga« občutno manjša. Če žrtev nima besede, se zlo zgolj jača.

Na tej točki je potrebno uvesti nov pojem – pozaba žrtve. Po Johannu B. Metzu je pozaba Boga tesno povezana s pozabo žrtev. Auschwitz (soška fronta, gulag, Huda jama …) kot tak poškoduje naš odnos z Bogom, a poškoduje ga usodno bolj v trenutku, ko začnemo gojiti kulturo pozabe žrtev. Pa tu ni samo Auschwitz. Tu je svetovni kapitalizem in porabniška družba, ki jo Metz diagnosticira kot bistveno nagnjeno k pozabi žrtev. V porabniški družbi je na primer zelo zaželeno, da kupuješ pametne telefone, ni pa zaželeno, da vprašaš, kako in preko koliko izkoriščanja revnih pridemo so surovin zanje. Od »dobrega porabnika« se pričakuje pozaba žrtve. Dobro vemo, da mnogi naši veroučenci »veselo« živijo to kulturo pozabe žrtev, ki je v nadaljnjem koraku osnova za pozabo Boga.

Naloga naše kateheze se v teh razmerah rišejo same po sebi. Naša kateheza bo sproti izstopala iz logike pozabe ubogih in bo vztrajala na solidarnosti do vsakovrstnih žrtev. Problem zla bo reševala preko učenja, kako se ljubeče spominjati žrtev in kako ljubiti uboge. Naš kateheza zato ne bo zgolj zakramentalna mistagogija, temveč uvajanje v pristopanje k viru vseh zakramentov, ki je Kristusov križ – križ Žrtve. Povedano preprosto: veroučenec prihodnosti ne bo samo hodil na verouk v župnijsko učilnico, temveč bo tudi obiskoval bolne in ostarele v svoji bližini ter zbiral pomoč za uboge tega sveta. Veroučenec prihodnosti bo že v osnovnošolski dobi rastel v čutu za globalno pravičnost. Njegovo socialna in ekološka osveščenost bo presegala ideološke modne muhe, ki jim ploska svet, ker bo koreninila v Kristusovem križu. Veroučenec prihodnosti bo na vprašanje »le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?« odgovoril: »Bog je tu, ob tebi, ki trpiš, zato ker sem jaz ob tebi.«

3. Kateheza v času zdravljenja Cerkve

Pred dobrim mescem dni je na Teološki fakulteti v Ljubljani potekala enodnevna konferenca s pomenljivim naslovom O katehezi in pastorali v času iskanja novega zaupanja v Cerkvi. Govora je kakopak bilo o finančnih in spolnih škandali v Cerkvi, ki rušijo zaupanje vanjo. Če pomislimo, da so spolni škandali zlorabe mladoletnih oseb s strani duhovnikov velikokrat pravzaprav škandali, katerih ozadje je bila tudi kateheza oz. katehetski odnos, je jasno, da je morda največja oškodovanka tega dogajanja prav kateheza. Zadeva je usodna za oznanjevanje in katehezo. Janez Vodočar, eden izmed razpravljavcev, je dejal: »V ozračju, kjer ne bomo mogli od sumničenja in nezaupanja preiti v očiščenje in novo rast, je vedno manj verjetno, da bo pričevanje vseh oznanjevalcev v današnjem svetu prinašalo oznanilo odrešenja.«

Spolna zloraba otrok s strani posvečenih oseb v okviru pastoralne in katehetske dejavnosti po svoje ponazarja obe zgoraj navedeni potezi »krize Boga«. Prva poteza: pri pedofilskem duhovniku srečamo relativizem in poljubnost, moralni laksizem do meja zločina in čez, podreditev vere in verske ustanove lastni spolni pohoti. Druga poteza: pri pedofilskem duhovniku srečamo zlo, ki je hudičevsko. Glede slednjega: v velikočetrtkovem pismu duhovnikom l. 2002 je papež sv. Janez Pavel II. med drugim zapisal: »Globoko smo pretreseni zaradi grehov nekaterih naših bratov, ki so izdali pri posvetitvi prejeto milost, ko so padli v najhujše oblike ‘skrivnosti zla’, ki deluje v svetu.« Poljski papež je za pedofilske duhovnike uporabil izraz »mysterium iniquitatis«, ki je izraz, ki ga uporabljamo za opis delovanja hudiča v svetu.

Skratka, pedofilski duhovnik je groteskna in kriminalna sinteza »krize Boga« in krize Cerkve na prelomu iz drugega v tretje tisočletje. Podobno kot je bil papež Borgia groteskna in kriminalna sinteza »krize Boga« in krize Cerkve v 15. stoletju. Še več, pedofilski duhovniki potrjujejo preroške besede papeža bl. Pavla VI., ki je l. 1972 dejal: »Satanov dim je vstopil v Božji tempelj.«

Kateheza se je vsled tega znašla v očesu orkana. To čutimo tudi pri nas. Četudi na Slovenskem nismo priča epidemiji duhovniške pedofilije, nekateri katoliški starši otroka ne vpišejo v katehezo ali zaradi protesta ali zaradi pohujšanja ali zaradi večjega občutka varnosti lastne družine. Tisti, ki ga vpišejo, pa povečajo svojo pozornost na obnašanje kateheta, da se slednji – četudi čist v mislih, besedah in dejanjih – zna počutiti kot preiskovanec na rentgenu, kar spet ni prijetno.

A kot je dejal papež Frančišek: »Rad bi poudaril nujnost, da spremenimo to zlo v priložnost očiščenja.« Če je kateheza v očesu orkana, ima ravno v tej pozicijo posebno odgovornost in posebno priložnost, da obnavlja zaupanje in ozdravlja Cerkev. Če so pedofilski škandali duhovnikov nekakšna sinteza »krize Boga« in krize Cerkve, je ravno zaščita otrok v okolju kateheze naš prvi odgovor na to globoko duhovno krizo. Če bo na račun zaščite otroka potrebo prijaviti kakšnega kateheta in bo trpel družbeni ugled Cerkve, to ne bo drugega kot naš obračun s hudičevskimi nakanami in naš obračun s skušnjavo posvetnosti te iste ustanove. To bo spreminjaje zla v priložnost očiščenja.

Obenem pa bo na preizkušnji naša pedagoška modrost. Zavoljo zaščite otrok in boja proti spolnim zlorabama kateheza ne sme postati sterilna in mehanska. Katehet ne sme postati kovinski robot, ki z razdalje nekaj metrov zgolj verbalno podaja snov, kot je po programu. Katehet seveda ne sme z rokami kakor iskati otroka, ne smemo pa tudi pustiti, da bi bil vsak dotik sumljiv in kriminaliziran. Pomnim predavanja pri rimskih salezijancih, ko so nas poučevali o katehezi otrok s posebnimi potrebami. Profesor je eksplicitno dejal, da moramo takega otroka znati prijeti za roko, ga objeti. Ravno naravni dotik v takšnih primerih pomaga, da evangeljska vsebina naravno zaživi. Naj spomnim, da je na temo besede in dotika pred kratkim za Radio Ognjišče spregovorila tudi Alenka Rebula. Dejala je, da beseda komunicira, dotik pa gradi odnos v globino, zato je dotik močnejši od besede.

Zaključek: Dobimo toliko, kolikor upamo

Če zaključim. Četrta velika kriza Cerkve se od blizu dotika kateheze. »Kriza Boga«, tipična za to dobo, se čuti tudi v naših veroučnih učilnicah. Kaj zdaj?

»Kateheza v času krize Boga« se seveda sliši dramatično. Nekdo bi mogel pomisliti, da katehiziramo malodane v apokaliptičnih časih, ko bo marsikaj odvisno od naše hektike in discipline, od super-aktivizma in kdo ve od kakšnih novih katehetskih metod. V bistvu pa moramo ostati mirni. Le bolj pozorni moramo biti na določene globinske vzgibe, ki jih pred nas postavlja ta četrta velika kriza v zgodovini Cerkve. Od Svetega Duha si izprosimo darov, ki so v teh časih potrebni. Okrepimo zavest, da smo v krizi mi, medtem ko Sveti Duh ni v krizi. Mi imamo mračno sliko, Sveti Duh že gradi svetlo alternativo.

Kot nam je med današnjo pridigo položil na srce škof Marijan Turnšek, je krizno obdobje čas za drugo teologalno krepost – upanje. Papež Frančišek je v letošnji Poslanici za svetovni dan miru zapisal: »Upanje je krepost, ki nas postavi na pot in nam da krila, da gremo naprej celo takrat, ko se ovire zdijo nepremagljive.« Na koncu poslanice citira sv. Janeza od Križa, ki pravi: »Dobimo toliko, kolikor upamo.« To je strateška smernica za katehezo: v prihodnje bomo imeli takšno katehezo, kakršno bo porodilo naše globoko upanje v Božjo ljubezen in v sodobnega človeka. Dobili bomo toliko, kolikor bomo zmožni dejavnega upanja.

* Foto: Slovenski katehetski urad